Boštjan M. Zupančič, 2002

1Glej tudi 35. člen Ustave in 8.člen EKČP (varstvo zasebnosti).

2Glej B. M. Zupančič et al., s. 529–586.

3Glej člene 218 do 219 ZKP.

4Ustavnosodno izhaja doktrina o nedotakljivost stanovanja iz četrtega amandmaja k ameriški Ustavi (»freedom from searches and seizures«) in še starejše angleške predpostavke o nedotakljivosti državljanovega doma (»Englishman’s home is his castle.«).

5V bistvu pa gre tu le za teritorialno koncepcijo varstva stanovanja, kot širšega kroga zasebnosti. Državljanova zasebnost je lahko ogrožena z vdorom v posameznikovo duševnost (najožji krog), v njegovo komuniciranje z drugimi, v njegovo telo, obleko, avtomobil, stanovanje itd.

6Ker je praviloma izvršilna veja oblasti (policija, varnostne službe itd.) tista, ki te ustavne pravice ogroža, je vsebina 36. člena v bistvu namenjena intervenciji sodne oblasti, ki mora izvršilno vejo v tem pogledu strogo nadzorovati. To bo seveda možno samo ob popolni formalni in materialni neodvisnosti sodnikov ter ob njihovi visoki ustavni ozaveščenosti.

7Zaradi napredovanja prisluškovalne in druge nadzorovalne tehnologije je teritorialno varstvo zasebnosti danes postalo bistveno manj pomembno.

8Postalo je jasno, da je prostorski vidik varstva zasebnosti povsem podrejen splošnemu vidiku.

9Leta 1967 je Vrhovno sodišče ZDA v zadevi Katz v. ZDA (389 U.S. 347, leto 1967) ta prostorski vidik varstva zasebnosti preseglo in ustvarilo test »razumno pričakovane zasebnosti« (»reasonable expectation of privacy«).

10To merilo je trideset let kasneje(!), leta 1997, v zadevi Halford v. Združeno kraljestvo (25. 6. 1997, Reports 1997-III) recipiralo tudi ESČP, ko je šlo za vprašanje ali je varovana »razumno pričakovana zasebnost« policistke, ki je telefonirala z uradnega telefona na policijski postaji. (Odgovor je bil pozitiven.)

11Omenjene sintagme ESČP potem ni več uporabilo v nobenem primeru, vendar je to bržkone posledica dejstva, da se na ESČP vprašanje varstva zasebnosti še ne javlja v tej obliki. (Vsekakor pa ustavnosodna primerjava med zadevama Katz in njenimi obilnimi pravnimi nasledki ter ESČP Halford pojasni, zakaj je bilo smiselno, da je delo (casebook) Ustavno kazensko procesno pravo v tolikšni meri izhajalo prav iz ameriških odločb.)

12V kontekstu »razumno pričakovane zasebnosti« je pod besedo »stanovanje« treba razumeti ne le stanovanje v ožjem smislu, ampak tudi hotelske sobe in sploh vse prostore, v katerih ima državljan pravico do pričakovane zasebnosti. Tu je treba posebej poudariti nevarnost, da bi odločbe US, ki bi ožile ustavno varovane prostore, obenem zniževale prag »razumno pričakovane« zasebnosti.

13Beseda »nihče« v 2. odst. 36. člena se nanaša na vse, torej ne samo na agente države. Če je ustavna pravica stanovalca tako napadena, gre lahko za kazniva dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 152. členu KZ, za neupravičeno vselitev po členu 228 KZ, ali za specifična kazniva dejanja po členih 353 in 389. Gre torej za zelo strogo varstvo prostorske zasebnosti nasproti vsem možnim kršiteljem.

14Nasprotno pa ustavna dikcija o »odločbi sodišča«, praviloma bo šlo za odredbo o hišni preiskavi, ki jo po zgoraj citiranih določbah ZKP izda preiskovalni sodnik, predpostavlja, da gre za uradno osebo (za policista ali za kakega drugega agenta države z zakonskimi pooblastili).

15Namen določb o zahtevani navzočnosti (4. in 5. odst. 36. člena) je seveda ta, da bi te osebe lahko nadzorovale obseg preiskave. Izigravanje te določbe je, če policija v preiskavo stanovanja pošlje veliko število policistov, ki jih ustavno omenjene osebe pri preiskavi potem ne morejo nadzorovati.

16Zadnji odstavek se nanaša na t. i. »vroče zasledovanje« (»hot pursuit«), ki je ena od ustavno-sodnih izjem od določb 1. in 2. odst. 31.člena. Glej podrobneje B. M. Zupančič et al., s. 547–586.