Boštjan M. Zupančič, 2002

1Glej Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah – MPDPP (1966), člen 14: »Nihče ne sme biti preganjan ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je že bil oproščen krivde […].«

2Glej ZKP, člen 10, 3. odst. 357. člena in 3. odst. 372. člena.

3Glej podrobneje B. M. Zupančič et al., s. 1595–1632.

4Primerjaj člen 4 Protokola št. 7 k EKČP. Določba 2. odst. cit. člena, ki dopušča ponovno uvedbo kazenskega postopka, »če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih, ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja«, je s stališča notranjega ustavnega prava popolnoma nesprejemljiva. Nesprejemljiva pa je tudi s stališča samega mednarodnega prava, ker je nezdružljiva z določbo 2. odst. 6. člena EKČP (»presumption of innocence«), razen seveda kolikor gre po samem mednarodnem pravu za lex posteriror in za lex specialis. ESČP se o tem vprašanju (še) ni opredelilo. Vsekakor gre tu (1) za minimalni standard mednarodnega prava, ki je nižji od minimalnih ustavnih standardov držav podpisnic EKČP, ki (2) večinoma kategorično predpisujejo procesno načelo »ne bis in idem« (angl. »double jeopardy«). Kritizirana določba 7. Protokola namreč dopušča t. i. »absolutio ab instantia« in ga celo širi, saj kot razlog za ponovno uvedbo kazenskega postopka ne dopušča samo facta noviter reperta et noviter relata, ampak celo procesne defekte, če so ti bistveno vplivali na izid postopka.

5Procesno načelo »ne bis in idem«, kot to izhaja iz dikcije 31. člena, logično neogibno izvira že iz domneve nedolžnosti (glej komentar k členu 27). V tem smislu je bila določba 31.člena vnesena ex abundante cautela in je v bistvu redundantna.

6Domneva (predpostavka) nedolžnosti je seveda praesumptio juris, zoper katero je možen nasprotni dokaz. Celotni kazenski postopek je namenjen temu »nasprotnemu dokazu«. Tožilec ima tedaj vse možnosti, da uspešno zadosti svojemu dokaznemu bremenu. Če temu dokaznemu bremenu ob »popolni enakopravnosti« z obdolžencem (glej komentar k 29. členu) ne zadosti, pride do izraza njegovo dokazno tveganje. Domneva nedolžnosti se iz presumpcije juris pretvori v praesumptio juris et de jure, zoper katero nasprotni dokaz ni več mogoč (»ne bis in idem«).

7Dikcija 27. člena, ki pravi, da obdolženec »velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo«, vsebuje logično izhodišče, po katerem je na koncu situacija, v kateri »njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo« – ker tožilec ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu –, popolnoma definitivna.

8Nikakršnega smisla namreč ne bi imela določba o katerikoli pravni presumpciji, če bi jo bilo mogoče v znova spočetih pravnih postopkih znova in znova napadati. Tu ne gre samo za procesno ekonomijo, ampak za elementarno pravno načelo o definitivnosti razrešitve sporov. Ta definitivnost je logična posledica izvajanja sodne oblasti, ki se obvezno (in torej dokončno) izreka o vseh sporih – od najnižjega zasebnega do najvišjega ustavnega. Od te obveznosti seveda ne bi ostalo prav nič, če bi bilo mogoče glede iste sporne situacije (istega historičnega dogodka), v nedogled sprožati pravde, kazenske postopke ali ustavne spore.

9Iz povsem istih razlogov imamo v pravdnem postopku načelo »res judicata pro veritate habetur«.

10V pravni literaturi, zlasti v italijanski, ki je imela v Codice Rocco (iz fašističnega obdobja) še določbo o absolutio ab instantia (»assolutione per insufficenza di prove«), je to vprašanje popolnoma razčiščeno.

11V dikciji 31. člena je govor o tem, da »nihče ne sme biti ponovno obsojen« za isto kaznivo dejanje (za isti historični dogodek), vendar gre tu tudi v primerjavi z določbo 4. člena 7. Protokola (»No one shall be liable to be tried again […].«) za očitno redakcijsko napako.

12Ker dikcija 31. člena v nadaljevanju prepoveduje tudi ponovno »obsodbo« v situacijah, v katerih do kakršnekoli obsodbe sploh še ni prišlo (»pravnomočna ustavitev kazenskega postopka«, »pravnomočna zavrnitev obtožbe«), je tudi eksegetično jasno, da gre za prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. (Dikcija bi se morala glasiti: “nihče ne sme biti ponovno sojen […].”)

13Glede identičnosti dejanja glej B. M. Zupančič et al., s. 1579–1606. Identičnost dejanja, za katero oseba ne sme biti ponovno sojena, se ne nanaša na kazenskopravno kvalifikacijo in v tem pravnem smislu na »kaznivo dejanje«. Če bi tožilec lahko popravljal svoje napake glede materialnopravne kvalifikacije v bistvu istega historičnega dogodka, bi ustavna prepoved »ne bis in idem« (in v posledici tudi domneva nedolžnosti) izgubila smisel.