Boštjan M. Zupančič, 2002

1Primerjaj 5. odst. 5. člena EKČP, ki pravi: »Kdor je bil žrtev odvzema prostosti v nasprotju z določili tega člena, ima iztožljivo pravico do odškodnine.«

2Določba Ustave je širša, ker krije ne le situacije iz 19. in 20. člena, ki sovpadajo s 5. členom EKČP, ampak tudi (in ne samo) situacije, kjer so bile kršene pravice iz 21., 25., 27., 28. in 29. člena, če so se te kršitve končale tako, da je bil državljan na koncu »po krivem obsojen za kaznivo dejanje«. Določba se kot lex specialis delno prekriva z določbo 26. člena (lex generalis).

3Da je bil nekdo »po krivem obsojen za kaznivo dejanje« praviloma pomeni, (1) da je bila obsodilna sodba pravnomočna in (2) da je bilo z obnovo kazenskega postopka to pravnomočno ugotovljeno.

4Ta obnova je po členu 416 ZKP lahko posledica odločbe US ali ESČP.

5»Po krivem obsojen za kaznivo dejanje« se torej ne nanaša samo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oz. na kršitev kazenskega zakona v obsodilni sodbi, temveč tudi na vse tiste relativno in absolutno bistvene kršitve kazenskega postopka, ki se po ponovljenem postopku končajo z oprostilno sodbo.

6To neogibno izhaja iz določbe 27. člena (domneva nedolžnosti). V opisani retrospektivi se šteje, da domneva nedolžnosti nikoli ni bila ovržena. Glej tudi komentar k 31. členu.

7Sklicevanje na tistega, ki »mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta«, se nanaša na kršenje ustavnih pravic iz 19. in 20. člena, to je iz naslova aretacije brez utemeljenega suma (»neutemeljeni odvzem prostosti«), prav tako pa na neutemeljeno odrejen pripor.

8Pravica do odškodnine neposredno ne krije drugih pravic iz 19. člena (obveščenost o razlogih, pravica do takojšnje pravne pomoči zagovornika itd.). Te kršitve se morajo na koncu izkazati v oprostilni sodbi, oz. še prej v pravnomočni ustavitvi (pred)kazenskega postopka v katerikoli fazi (fr. »non lieu«). Če je prišlo samo do neupravičene aretacije brez vsakih procesnih nasledkov, izhaja pravica do rehabilitacije in odškodnine že samo iz tega dejstva.

9Mutatis mutandis se to nanaša tudi na pravice iz 20. člena. Pravico do odškodnine bo mogoče naperiti v tožbi po zasebnem pravu. Pasivno je legitimiran ustrezni državni organ, navadno ministrstvo za notranje zadeve.

10Po EKČP obstaja obsežna judikatura o teh pravicah, glej na primer Tammer v. Estonija (6. 2. 2001, Application No. 41205/98), ki jo na http://www.echr.coe.int (Hudoc) oskrbimo z vtipkanjem gesla »right to compensation«. Če država podpisnica ne zadosti 5. odst. 5. člena EKČP, je možna vloga na ESČP. To se nanaša tudi na višino odškodnine.

11Pravica do »rehabilitacije« iz gornje določbe EKČP ne izhaja. Izhaja pa iz določb drugih členov (zlasti člena 8).

12Pravica do rehabilitacije je pravica do restitucije in integrum, kolikor gre za oproščenčev ugled, reputacijo itd.

13Včasih reputacije ni mogoče ponovno vzpostaviti. Pravico do odškodnine zaradi povzročitve nepremoženjske škode (škoda na reputaciji) imajo po Comingersoll S.A. v. Portugalska (6. 4. 2000, Application No. 35382/97) celo pravne osebe (korporacije).

14Zakonska rezerva »in druge pravice po zakonu« na koncu stavka zahteva od zakonodajalca, da to materijo uredi v posebnem zakonu.