Omejitve – Smeri ustavnosodne presoje
Lovro Šturm, 2002
32Zaradi svoje zahtevnosti in kompleksnosti je pristop k ustavnosodni presoji in pri tem uporabljena metodologija pomembna paradigma za ustavnosodno presojo nasploh. 14. člen v svojem 1. odst. najprej zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine, nato izrecno našteva prepovedane ali sumljive razloge za razlikovanje, vključno z generalno klavzulo (katerakoli druga osebna okoliščina), nato pa v 2. odst. postavlja načelo o enakosti vseh pred zakonom. 14. člen je mogoče razumeti tako, da vsebuje tri med seboj različne pravne norme. Najprej z generalno normo zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine, to so pravice, ki so določene v II. poglavju Ustave. Nekatere med njimi so v nadaljevanju 1. odst. 14. člena tudi izrecno naštete, zanje velja, da imajo naravo posebnih pravnih norm, kar bi pri ustavnosodni presoji upravičevalo uporabo strožjih kriterijev. Podobno velja tudi za vse tiste primere posebnih pravnih norm, ki določajo: enakost volilne pravice – 1. odst. 43. člena, enakopravnost pogojev pri dostopu do delovnega mesta – 3. odst. 49. člena, enakost zakoncev – 1. odst. 53. člena, enakost otrok, rojenih v zakonski zvezi in zunaj nje – 2. odst. 54. člena, enakopravnost verskih skupnosti – 2. odst. 7. člena, prepoved posebno hudih oblik diskriminacije – 1. odst. 16. člena, enakopravnost obdolženca v kazenskem postopku – 29. člen in prepoved spodbujanja posebno hudih oblik diskriminacije – 1. odst. 63. člena ter enako varstvo pravic v vseh uradnih postopkih – 22. člen. V vseh teh primerih je smiselna ustavnosodna presoja tako glede na razloge za razlikovanje, kakor tudi glede na prizadete koristi.
33Generalno normo iz začetka 14. člena je treba interpretirati tudi tako, da zagotavlja načelo enakosti tudi v vseh tistih primerih omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz II. poglavja Ustave, kjer Ustava takšno omejevanje z zakonom izrecno dopušča. Zakonodajalec s svojo ureditvijo morebiti krši načelo enakosti in se prizadeti zaradi tega lahko upravičeno sklicujejo na to načelo. To so primeri iz 2. odst. 19. člena, 2. odst. 20. člena, 2. odst. 23. člena, 2. odst. 24. člena, 2. odst. 26. člena, 1. in 2. odst. 28. člena, 1. odst. 30. člena, 32. člena, 5. odst. 36. člena, 2. odst. 37. člena, 2. odst. 38. člena, 2. odst. 39. člena, 3. odst. 42. člena, 3. odst. 43. člena, 44. člena, 46. člena, 48. člena, 50. člena, 51. člena, 1. odst. 52. člena, 2. in 3. odst. 53. člena, 1. odst. 54. člena, 2. odst. 55. člena, 2. in 3. odst. 56. člena, 3. odst. 57. člena, 2. odst. 58. člena, 62. člena, 1. in 3. odst. 64. člena in 65. člena Ustave. V teh primerih pride v poštev manj zahtevna oblika ustavnosodne presoje.
34Glede na primerjalnopravno ustavno presojo in ob pregledu slovenske ustavnosodne presoje je moč ugotoviti, da se je nesporno uveljavilo stališče, da je treba načelo enakosti razumeti ne samo v formalnem, ampak tudi v njegovem vsebinskem pomenu, in sicer tako, da se ne nanaša samo na uporabo prava, ampak tudi na zakonodajalčevo normiranje. Ker načelo enakosti ni omejeno le na pravice iz II. poglavja Ustave, tako kot generalna norma iz začetka 1. odst. 14. člena, se uporablja generalno za vse primere, torej tudi za presoje enakosti pri gospodarskih in socialnih razmerjih iz III. poglavja Ustave, pa tudi v drugih primerih. Zaradi tako širokega polja uporabe je upravičena bolj zadržana ustavnosodna presoja.
35V vseh primerih ustavna presoja obsega tako preizkus zakonodajalčevih sredstev, kakor tudi njegovega namena, odprto ostaja le vprašanje dokaznega bremena pri ugotavljanju ustavne dopustnosti zakonodajalčevega motiva. V primerih sumljivega razlikovanja je logično, da dokazno breme nosi zakonodajalec oz. normodajalec, v vseh drugih primerih je dokazno breme na strani pobudnika.
36Ni mogoče izključiti tudi posebnih primerov, v katerih je potrebno opraviti tehtanje različnih ustavno varovanih načel, na eni strani torej tudi načela enakosti, na drugi strani pa tistih ustavnih načel, s katerimi bi to načelo lahko zašlo v navzkrižje in bi neka druga pravica iz Ustave pomenila omejitev načela enakosti v smislu 3. odst. 15. člena. Taki primeri so izrecno našteti v 1. odst. 63. člena, ki pomeni delno ustavno omejitev svobode izražanja iz 39. člena. Možni so tudi primeri, ki v 1. odst. 63. člena niso zaobseženi in kjer bi bilo mogoče najti druge oblike svobode izražanja, ki so lahko v nasprotju z načelom enakosti. Kanadsko Vrhovno sodišče je tako npr. obrazložilo svojo prepoved protisemitskega sovraštva in pornografije.
37Preizkus ustavnosti v postopku ustavnosodne presoje zaradi zatrjevane kršitve ustavnega načela enakosti ima v metodološkem in strukturalnem pogledu več sestavin. Najprej je treba ugotoviti, ali je zatrjevana enakost oz. neenakost sploh podana, ali torej napadeni zakon resnično bistveno enake dejanske stane ali življenjska razmerja obravnava neenako oz. podobne različno. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, je treba v nadaljnjem postopku presoje ugotoviti, ali je razlikovanje ustavno upravičeno in dopustno. V ta namen je treba najprej ugotoviti, ali ima razlikovanje legitimen motiv. V primerih sumljivega razlikovanja iz posebnih ustavnih določil o zagotavljanju enakosti oz. enakopravnosti je treba preveriti, če so izpolnjeni posebni pogoji za takšno razlikovanje, zlasti če se zakonodajalec ne ozira na nedopustne razloge razlikovanja, če se pri tem sklicuje le na dopustne razloge za razlikovanje, oz. ali gre za izjemoma ustavno dopustne razloge za razlikovanje ali za dodelitev koristi. Naslednja stopnja presoje je usmerjena k ocenjevanju sredstev, ki jih je zakonodajalec uporabil za dosego svojega namena. Pri ocenjevanju ustavne dopustnosti sredstev je možna zelo široka paleta od najmilejše do najbolj stroge presoje. Najmilejša presoja ugotavlja le, ali uporaba sredstev ni nerazumna oz. nesmiselna, pri strogi presoji pa je potrebno pritegniti tudi splošno načelo sorazmernosti. Seveda je v okviru preizkusa treba odgovoriti tudi na splošno zahtevo, ali je zakon jasen in dovolj določen, tako glede opisa dejanskega stanu, kakor tudi glede pravnih posledic.