Omejitve pravice do sodišča
Peter Jambrek, Franc Testen, 2002
44Pravica do dostopa do sodišča ni brezpogojna, temveč sme država pri urejanju te pravice določiti omejitve, skladne s potrebami in sposobnostmi skupnosti in posameznikov. Omejitve so dopustne, če ne posegajo v bistvo pravice, če zasledujejo legitimen cilj in če je podano razumno sorazmerje med uporabljenim sredstvom in zasledovanim ciljem (Glej Fayed v. Združeno kraljestvo, 21. 9. 1994, A 294-B, s. 49–50, § 65, ter Waite in Kennedy v. Nemčija, 18. 2. 1999, RJD 1999-I, § 59).
45Na podobnih stališčih temelji odločba US v zadevi OdlUS X, 110, Up-13/99, Ur. l. 28/2001. V tej zadevi je US presojalo ustavno pritožbo pritožnika, ki so mu sodišča zavrgla tožbo, s katero je pred slovenskim sodiščem tožil Zvezno republiko Nemčijo in uveljavljal odškodnino za dejanja, ki naj bi jih bila ta storila med drugo svetovno vojno. Sodišča so odločila, da je tuja država, kadar nastopa iure imperii, kot suverena država deležna imunitete. Pritožnik je v ustavni pritožbi med drugim uveljavljal, da so mu slovenska sodišča s tem odrekla pravico dostopa do sodišča, s čimer naj bi bila kršila 23. člen Ustave. US je ugotovilo, da zavrženje tožbe v primeru, ko je med tožnikovo zadevo in RS izkazana razumna vez, predstavlja poseg v pravico do sodnega varstva. Zato je moralo presoditi, ali je v tem primeru poseg v skladu z načelom sorazmernosti. US je ugotovilo, da poseg prestane ta ustavnosodni test in je ustavno pritožbo zavrnilo. Ko je tehtalo prizadete ustavne dobrine, je ugotovilo naslednje. Sodna imuniteta držav je odraz njihove enakosti in s tem spoštovanja neodvisnosti in dostojanstva druge države. Iz tega načela izvira pravilo par in parem non habet jurisdictionem, po katerem pravne osebe z enakim položajem ne morejo prepustiti odločitve v sporu eni izmed njih. Ta cilj je ustavno legitimen, izključitev sodnega varstva pa potrebna in nujna za dosego tega cilja. Cilj je namreč mogoče doseči le z izključitvijo pristojnosti sodišča v sojenju drugi državi. Izključitev sodnega varstva v RS je tudi sorazmerna s pomembnostjo zasledovanega cilja. Spoštovanje načela suverene enakosti držav je pomembno za ohranitev mednarodnega sodelovanja in sožitja med državami. US je še poudarilo, da na drugi strani pritožniku z izpodbijanimi sklepi ni bilo odvzeto vsako sodno varstvo, temveč le pred domačim sodiščem. Po splošnih pravilih o pristojnosti (actor sequitur forum rei) lahko pritožnik toži ZRN pred njenimi sodišči, kjer argument sodne imunitete držav ni podan. US je pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu upoštevalo tudi, da gre za državo, kjer so uveljavljeni splošni standardi o varstvu človekovih pravic in načel pravne države, sprejeti v okviru Sveta Evrope, in da so odločitve njenih sodišč podvržene kontroli institucij, ki delujejo na ravni te mednarodne organizacije.
46Omejitev vložitve izrednega pravnega sredstva ne predstavlja kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena. Pravica do sodnega varstva ne pomeni, da bi morala biti zagotovljena izredna pravna sredstva v vseh primerih, ko sodišča odločajo o posameznikovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu (OdlUS IV, 149, Up-45/93 z dne 4. 4. 1995).
47Prekluzivni rok treh mesecev v stečajnem postopku ni pretirano kratek, saj mora biti stečajni postopek hiter, kar je v interesu vseh strank tega pravnega razmerja in v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti. Zato ta rok ni v neskladju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena (Up-103/99 z dne 29. 11. 2000).
48Pravica do sodnega varstva iz 23. člena ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva po enem izmed zakonov (OdlUS IX, 141, Up-42/96 z dne 30. 5. 2000).