Miha Trampuž, 2002

21Zakoni o posamičnih pravicah iz ustvarjalnosti podrobneje urejajo tudi njihove omejitve. Praviloma gre za taksativni seznam izjem, ki se interpretira restriktivno. To je posebej očitno pri avtorski pravici in pravici izvajalcev, pri katerih so omejitve po izrecni dikciji ZASP mogoče le v zakonsko posebej določenih primerih (46. člen ZASP). Nadalje tu obstajajo celo posebna pravila, npr. 4-stopenjski test (člen 46 ZASP). Ta določa štiri kriterije, ki so povzeti po spodaj citiranih mednarodnih konvencijah in po katerih je treba dodatno presojati vsako (že itak posebej zakonsko predvideno) omejitev pravice. Omejitve pravic so taksativno urejene tudi v ZIL (19. člen in 3. odst. 37. člena), ZVTPV (3. odst. 13. člena) in ZVNSR (16. člen). Ob taki zakonski ureditvi zato postaja vedno bolj aktualno vprašanje, ali je mogoče k tem zakonskim omejitvam dodati še nove, npr. tiste ki izhajajo iz drugih človekovih pravic. Praksa rednih sodišč v evropskih državah in Komisije je glede dodajanja novih omejitev precej zadržana (Hugenholtz, s. 8–13; Wild, § 97 tč. 20–25, v: Schricker). Menim, da je vsaj glede avtorske pravice in pravic izvajalcev ta možnost zelo omejena zaradi obveznosti iz ratificiranih in objavljenih mednarodnih sporazumov (“[…] Države članice lahko v svojih nacionalnih zakonih določijo omejitve ali izjeme k izključnim pravicam v določenih posebnih primerih […] (omissis), glej 13. člen TRIPS; 10. člen WIPO pogodbe o avtorski pravici, Ur. l. MP 25/99; 2. odst. 16. člena WIPO pogodbe o izvedbah in fonogramih, Ur. l. MP 25/99).