Janez Čebulj, 2002

10V zvezi z obravnavano določbo se lahko pojavita dve vrsti omejitev. Prva predstavlja omejitev splošne rabe javnega dobra z določitvijo pravic posebne uporabe. Drugo omejitev pa predstavljajo omejitve lastninske pravice zaradi izvrševanja obravnavanih ustavnih določb o javnem dobru in naravnem bogastvu. Posebna vrsta omejitve je predpisana za grajeno javno dobro z ZSZ: nepremičnine, ki so grajeno javno dobro, niso v pravnem prometu (10. člen), na grajenem javnem dobru pa tudi ni mogoče priposestvovati lastninske pravice (4. člen).

11V zvezi z naravnimi bogastvi je zanimiva določba, vsebovana v 3. odst. 70. člena. Ta določba omejuje možnost izkoriščanja naravnih bogastev s strani tujih oseb (fizičnih in pravnih). Na splošno jim namreč onemogoča izkoriščanje naravnih bogastev, izjemo od tega lahko določi zakonodajalec, ki pa mora v primeru, ko takšno možnost tujim osebam da, določiti pogoje za izkoriščanje. Ta omejitev se je “izmuznila” tudi pripravljalcem sprememb Ustave. Vprašanje pa je, ali je z vidika evropskega povezovanja ustrezna.

12Omejitev splošne rabe javnega dobra zaradi posebnih pravic rabe je dopustna pod pogoji, ki jih določa zakon. To pomeni, da so v z zakonom določenih primerih dopustne omejitve splošne rabe javnega dobra, ne pa njena izključitev. Seveda to velja, dokler ima status javnega dobra. Položaj je podoben tistemu, ki nastane pri zakonskem pridržku (2. odst. 15. člena): ta omogoča omejitve, ki pa nikoli ne smejo iti tako daleč, da bi bilo s tem prizadeto bistvo same pravice, ki je v obravnavanem primeru splošna raba.

13Tako v primeru javnega dobra kot v primeru naravnih bogastev pa največkrat takšen status stvari omejuje njihovega lastnika, kadar na njih obstaja zasebna lastnina. V takšnih primerih se zastavi vprašanje posega v 33. člen. V okviru ustavnosodne presoje se je izoblikovalo stališče (zlasti sklep US OdlUS VIII, 65, U-I-51/95, Ur. l. 24/99 in odločba OdlUS IX, 287, U-I-319/96, Ur. l. 2/2001), da v primerih, ko gre za javno dobro ali naravna bogastva (pa tudi nekatere druge naravne dobrine ne glede na status naravnega bogastva), določanje pogojev in omejitev ter s tem načina izvrševanja lastninske pravice na teh stvareh ne pomeni posega v 33. člen. Omejitve lastninske svobode zaradi zagotavljanja javnega interesa namreč sodijo v okvir socialne vezanosti lastnine (v primeru naravnih dobrin tudi v okvir njene ekološke vezanosti). Pravica do zasebne lastnine je načelno zagotovljena v 33. členu. V 67. členu pa je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ta člen vsebuje hkrati tudi pooblastilo zakonodajalcu, da določi vsebino lastninske pravice, vendar v okviru teh njenih funkcij, kar pa privede do različnih pojavnih oblik lastnine. Zato sta določbi 33. in 67. člena neločljivo povezani, kar je zakonodajalec pri konkretizaciji vsebine lastninske pravice dolžan upoštevati.