Janez Čebulj, 2011

8V ustavnosodni presoji  prevladuje stališče, da gre pri predpisovanju posebnih pogojev uporabe in varstva zemljišč za zagotavljanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine (67. člen). To pomeni, da gre za predpisovanje načina uživanja lastnine (2. odst. 15. člena) in ne za poseganje v lastnino, ki se presoja po 3. odst. 15. člena v povezavi z 2. členom. Tako je po OdlUS IX, 197, U-I-26/97, Ur. l. 68/2000 smotrno izkoriščanje zemljišč v javnem interesu in predstavlja ustavno dobrino, z ukrepi za smotrno izkoriščanje zemljišč pa se zagotavlja tudi gospodarska funkcija lastnine (67. člen). Seveda pa takšni ukrepi ne smejo prerasti v izvotlitev lastninske pravice. Že v OdlUS V, 174, U-I-107/96, Ur. l. 41/97 je US opozorilo, da v posebnih pogojih uporabe in varstva zemljišč vsebovane dolžnosti in omejitve lahko pripeljejo do tega, da ostane lastniku »gola lastnina« (nuda proprietas). Med vsebinskim omejevanjem lastninske pravice in njenim fizičnim omejevanjem seveda ni kvalitetne razlike, saj vsebinsko omejevanje lastninske pravice lastnika v bistvu lahko v skrajnem primeru razlasti. To velja tudi za preširoko omejevanje pravice do dedovanja (OdlUS III, 117, Ur. l. 76/94).