Blaž Ivanc, 2011

52Kljub splošnosti in vsebinski nedoločenosti pravice do zdravstvenega varstva iz prvega in drugega odstavka 51. člena tudi zanjo velja, da se uresničuje neposredno na podlagi Ustave. Navedena zahteva iz določbe prvega odstavka 15. člena je pomembna ne samo zato, ker jamči njen ustavni položaj, temveč tudi zato, ker ne dopušča razlage, ki bi pomen pravice do zdravstvenega varstva omejile zgolj na raven zakonske ureditve in posledično pomenile neomejeno polje presoje zakonodajalca. Na podlagi izrecne zahteve iz prvega in drugega odstavka 51. člena je zakonodajalec dolžan predpisati način njenega uresničevanja (drugi odstavek 15. člena). Če ne spoštuje navedene zahteve, gre za nedopusten poseg. Pri določanju načina izvrševanja navedene pravice zakonodajalec njene vsebine in obsega ne sme določati samovoljno, ampak mora, kljub širokemu polju presoje, upoštevati njeno osnovno vsebino, mednarodnopravne obveze in prepoved diskriminacije.

53Pravica do zdravstvenega varstva iz prvega in drugega odstavka 51. člena je omejena s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami drugih ter v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Zagotovljeno mora biti njeno sodno varstvo in pravica do odprave posledic njene kršitve (četrti odstavek 15. člena). Če je uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva po naravi stvari (to je v smislu zagotavljanja oziroma opustitve ustreznih zdravstvenih ukrepov) neločljivo povezano z zagotavljanjem najpomembnejših ustavnih pravic, to je pravice do življenja (17. člen), prepovedi mučenja (18. členom) in pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen), ni dopustna njena začasna razveljavitev ali omejevanje v vojnem ali izrednem stanju (drugi odstavek 16. člena).

54Če zakonodajalec v okviru zakonske ureditve le ureja način uresničevanja pravice do zdravstvenega varstva, je sodna presoja zakonske ureditve praviloma zadržana. V primeru, ko zakonodajalčev ukrep že prestavlja poseg oziroma omejevanje navedene pravice, je treba njegovo dopustnost presojati na podlagi strogega testa sorazmernosti.

55Z vidika ustavne pravice do zdravstvenega varstva in tudi z vidika načela zakonitosti sta sporni določbi prvega in tretjega odstavka 6. člena ZPacP, ki vsebino pravice pacienta do dostopa do zdravstvene oskrbe (prvi odstavek) oziroma do ustreznih preventivnih zdravstvenih storitev za ohranitev zdravja pacienta in preprečitev bolezni (tretji odstavek) urejata tako, da napotujeta na ureditev (posebnih) predpisov s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. Določbi sta ne le nomotehnično nepotrebni, temveč ju je mogoče razlagati tudi v smislu, da omogočata omejevanje tudi izven okvira določb 15. člena Ustave, kar je z vidika Ustave nesprejemljivo. Glede preventivnih zdravstvenih storitev za ohranitev zdravja pacienta in preprečitev bolezni je treba opozoriti še na pravno praznino na področju izvajanja presejalnih programov, kar bi moralo biti urejeno z zakonom.

56Z določbama prvega in drugega odstavka 11. člena ZPacP je zakonodajalec splošno omejil dostop upravičencev do storitev zdravstvene oskrbe z zahtevama, da mora ta biti primerna in v skladu z medicinsko doktrino. Kot merilo »primernosti« zdravstvene oskrbe je določena skladnost s potrebami pacienta in skladnost z zmožnostmi zdravstvenega sistema v RS. Glede zahteve po utemeljenosti zdravstvene storitve na enostavnih, preglednih in prijaznih administrativnih postopkih, in zmožnosti vzpostavitve odnosa sodelovanja in zaupanja s pacientom ne gre za omejevalne določbe, ampak za vodila pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe. Dostopnost zdravstvenih storitev, ki se opravljajo iz javnih sredstev, pa je zakonodajalec dodatno omejil z zahtevo iz 12. člena ZPacP, po kateri morata biti medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba upravičena, za kar morajo biti hkrati izpolnjeni trije pogoji: 1. zdravstvena storitev je potrebna po pravilih medicinske stroke, 2. glede na sodobno medicinsko doktrino se upravičeno pričakuje, da bo pacientu koristila, in 3. pričakovane koristi posega so za pacienta večje od tveganj ter obremenitev. Ustavnost določbe je lahko vprašljiva v določenih primerih, ko je poseg predlagan iz verskih razlogov in gre za vprašanje kulturno-verske istovetnosti oziroma pripadnosti ter poseg ne pomeni mučenja, ponižujočega ravnanja ali telesnega pohabljenja, npr. pri obrezovanju judovskih dečkov.