Omejitve in dopustnost omejitev
Blaž Ivanc, 2011
23Edini poseg, s katerim je možno omejiti ustavno pravico posameznika do življenja, je odvzem življenja. Ker je posledica posega (praviloma) uničenje ustavno varovane dobrine, je po svoji vsebini in obliki tudi najhujši možen poseg. V skladu s prakso ESČP je kot poseg treba šteti tudi situacije, v katerih je bilo ali bi lahko bilo neposredno ogroženo življenje posameznika, vendar do njegove smrti (še) ni prišlo (Makaratzis proti Grčiji in Shahram Sobhami proti Švedski). Niti določba prvega stavka niti določba drugega stavka 17. člena ne predvidevata zakonskega pridržka. Besedilo ustavne določbe o nedotakljivosti človekovega življenja se opazno razlikuje od določbe drugega člena EKČP, ki v drugem odstavku izrecno določa primere, v katerih ne gre za kršitve pravice do življenja. Sicer pravica do življenja tudi po EKČP sodi med človekove pravice, katerih ni mogoče omejevati (»non-derogable rights«). V primerjalnopravnem oziru se določba npr. razlikuje tudi od določbe drugega odstavka 2. člena Temeljnega zakona ZRN (Grundgesetz), ki v tretjem stavku predvideva, da se lahko v pravico do življenja (in v pravico do telesne nedotakljivosti) izjemoma posega le na podlagi zakona. Glede na odsotnost zakonskega pridržka v besedilu določbe 17. člena in glede na določbo 16. člena, ki ne dovoljuje njene začasne razveljavitve ali omejitve v vojnem času ali v izrednih razmerah, je upravičeno vprašanje, ali je ustavodajalec prepovedal vsakršen poseg v življenje. Absolutno ustavno prepoved posega v življenje je ustavodajalec sprejel za primer smrtne kazni iz drugega stavka določbe 17. člena. Drugače je treba razumeti normativno vsebino določbe prvega stavka 17. člena, ki ne predstavlja absolutne ustavne pravice, ampak velja zanjo pravilo iz tretjega odstavka 15. člena, po katerem so pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih Ustava izrecno določa.
24Kljub skoposti in nedodelanosti besedila 17. člena je mogoče nedvoumno ugotoviti, da določba njenega drugega stavka, ki pomeni ustavno prepoved smrtne kazni, predstavlja absolutno ustavno pravico, ki v nobenem primeru ne dopušča nikakršne omejitve. Z navedeno določbo je ustavodajalec bistveno okrepil varstvo pravice do življenja kot obrambne pravice posameznika v razmerju do države. Normativno jedro določbe prvega stavka 17. člena, ki se nanaša na tiste vidike nedotakljivosti človekovega življenja, ki niso pokriti z drugim stavkom tega člena, ne predstavlja absolutne ustavne pravice, ker je na podlagi tretjega odstavka 15. člena lahko omejena s hierarhično enakovrednimi ustavnimi pravicami in temeljnimi svoboščinami drugih. Iz hierarhičnega položaja pravice do življenja iz prvega stavka 17. člena, ki ne vsebuje zakonskega pridržka, in že iz samega besedila določbe izhaja, da je dopustnost njenega omejevanja treba razlagati skrajno restriktivno in se bo praviloma dotikalo zgolj primerov, ko je njeno varstvo v konfliktu z varstvom življenja drugega človeka. Omejitve so dopustne ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti, to je, če prestanejo najstrožji test sorazmernosti, pri čemer mora biti poseg »absolutno nujen« (o merilu »absolutne nujnosti« glej pregled presoje ESČP v nadaljevanju).
25Obsega pozitivnih obveznosti države, ki izhajajo iz določbe prvega stavka določbe 17. člena Ustave v povezavi z določbo 2. člena EKČP, ni mogoče razlagati tako, da si mora država prizadevati za izpolnitev obveznosti, ki jih bodisi sploh ni mogoče izpolniti (nemogoče obveznosti), bodisi njihova izpolnitev državi nalaga nesorazmerno breme (nesorazmerne obveznosti).
Dopustnost posegov v pravico do življenja v zakonski ureditvi
26Zakonodajalec je dopustnost posegov v pravico do življenja uredil večinoma v zakonskih predpisih s področja kazenskega in upravnega prava. V okviru petnajstega poglavja KZ-1 je inkriminiral kazniva dejanja zoper življenje in telo, ki pomenijo protipraven poseg v pravico do življenja. Med navedena dejanja je uvrstil uboj (115. člen), umor (116. člen), uboj na mah (117. člen), povzročitev smrti iz malomarnosti (118. člen), detomor (119. člen), napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru (120. člen) in nedovoljen poseg v nosečnost (121. člen). Posebej hude kršitve pravice do življenja so inkriminirane v štirinajstem poglavju KZ-1 z naslovom Kazniva dejanja proti človečnosti. Ustava v svojih določbah (drugače kot EKČP) ne opredeljuje, kateri posegi v življenje niso protipravni. Zakonodajalec je v KZ-1 določil, da protipravnega posega ni, če je izvršen v okviru pogojev, ki veljajo za silobran (prvi odstavek 22. člena) ali za skrajno silo (32. člen). Posebej je treba poudariti, da sama inkriminacija nedopustnih posegov v človekovo življenje znotraj kazenskega prava ne zadošča, ampak je država s pomočjo pravosodnega sistema dolžna zagotoviti učinkovito odkrivanje (uradno preiskavo) in pregon navedenih kaznivih dejanj. Iz Ustave in še bolj izrecno iz določbe 2. člena EKČP izhaja zahteva, da mora nacionalni pravni red urediti načine, oblike in pogoje pravno dopustne uporabe (potencialno smrtonosne) sile državnih organov. Po sodni praksi ESČP ima varstvo pravice do življenja tudi postopkovni vidik, ki v primeru nasilne oziroma sumljive smrti ali izginotja posameznika, državo pogodbenico zavezuje k izvedbi učinkovite uradne preiskave (glej 6. poglavje). Tako z vidika prepovedi samovoljnega poseganja države v pravico do življenja kot z vidika pozitivne obveznosti države k varovanju življenja so navedene zahteve podrobneje urejene s predpisi, ki urejajo delovanje in pooblastila policije, vojske in drugih varnostnih organov. ZPol med naloge policije na prvi mesti uvršča: 1. varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, ter 2. preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom (3. člen ZPol). Dovoljena prisilna sredstva so opredeljena v določbi 50. člena, medtem ko so nekatere splošne zahteve glede njihove uporabe vsebovane v določbi 51. člena, ki dovoljuje uporabo le tistega prisilnega sredstva, ki je sorazmerno načinu in moči upiranja ali napada, ob čemer so policisti dolžni spoštovati človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo. Ob možni uporabi več prisilnih sredstev hkrati se sme hujše prisilno sredstvo uporabiti le, če je bila uporaba milejšega sredstva neuspešna ali če zaradi okoliščin in razlogov za varnost življenja, osebno varnost ali varnost premoženja ljudi ne bi bila mogoča. Prisilno sredstvo se ne sme uporabljati dlje, kot trajajo razlogi, zaradi katerih je bilo uporabljeno. V določbah od 51. a do 51. d člena so natančneje določeni pogoji za uporabo posameznih prisilnih sredstev. Posebej so urejeni formalni pogoji za uporabo strelnega orožja, ki ga lahko policist uporabi samo, če ne more drugače: a) zavarovati življenja ljudi; b) preprečiti bega osebi, ki je zalotena pri kaznivem dejanju, za katero je po zakonu mogoče izreči kazen zapora nad 10 let; c) preprečiti bega osebi, ki ji je odvzeta prostost, ali osebi, za katero je izdan nalog za odvzem prostosti, ker je storila kaznivo dejanje, ki se kaznuje s kaznijo nad 10 let zapora, če je v nalogu za prijetje, privedbo oziroma spremljanje osebe izrecno določeno, da sme policist uporabiti strelno orožje, če bi taka oseba poskušala pobegniti; d) odvrniti napada na varovano osebo ali varovani objekt; ali e) odvrniti od sebe neposrednega protipravnega napada, s katerim je ogroženo njegovo življenje (52. člen). Pred uporabo orožja je policist dolžan, kadar okoliščine to dopuščajo, osebo, zoper katero namerava uporabiti strelno orožje, opozoriti s klicem: »Stoj, policija, streljal bom!« in z opozorilnim strelom. Uporabo strelnega orožja v primerih, navedenih pod točkami a), d) in e) dopušča tudi ZSOVA v določbi 11. c člena, ki se nanaša na varnostnike agencije, medtem ko smejo pooblaščene uradne osebe agencije v skladu z določbo 11. g člena ZSOVA uporabiti strelno orožje zgolj ob pogojih, ki jih kazenski zakonik določa v zvezi s silobranom in skrajno silo. V materialnem smislu cilj in namen uporabe prisilnih sredstev ne sme biti uboj ali odvzem življenja, ampak odvrnitev protipravnega ravnanja. Denimo policijska uporaba strelnega orožja v smislu smrtonosnega strela je pravno dopustna le v okviru silobrana ali skrajne sile (Maunz, Durig, s. 85). V ZZasV so primeri, v katerih je dopustna uporaba strelnega orožja (to je zaradi zavarovanja življenja ljudi oziroma zaradi odvračanja neposrednega protipravnega napada, s katerim je ogroženo življenje varnostnika ali življenje osebe, ki jo varuje), opredeljeni ožje kot v ZPol (43.–45. člen). Določba 17. člena je povezana tudi z določbama, ki se nanašata na obrambo države (123. in 124. člen). Določbo tretjega odstavka 124. člena, ki državi nalaga, da pri zagotavljanju varnosti izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja, lahko razlagamo tudi kot neizrecno ustavno prepoved napadalne vojne (agresije), ki je v KZ-1 inkriminirana v določbi 103. člena (glej tudi komentar k določbi 63. člena, ki inter alia prepoveduje spodbujanje k vojni). V skladu z ZObr je edini legitimni namen izvajanja vojaške obrambe odvračanje napada na državo ter obramba neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države, ki se jo lahko uresničuje tudi z vključevanjem in dejavnim sodelovanjem RS v mednarodnih varnostnih povezavah na podlagi mednarodnih pogodb (2. člen). Vsebino vojaške obrambe, ki se navezuje tudi na dolžnost sodelovanja pri obrambi države iz 123. člena, je zakonodajalec natančneje opredelil v določbi prvega odstavka 5. člena (tč. 1), po kateri gre za obrambo države z orožjem in drugimi vojaškimi sredstvi, ki jo izvaja Slovenska vojska samostojno ali skupaj z zavezniškimi vojskami. Splošna zakonska omejitev za določanje in izvajanje vseh oblik vojaške in civilne obrambe so načela mednarodnega vojnega prava oziroma sprejete mednarodne obveznosti (4. člen), kamor sodijo tudi zahteve, ki izhajajo iz mednarodnega prava človekovih pravic. Iz Ustave, pa tudi iz ZObr izhaja, da za presojo ustavnosti izvajanja ukrepov vojaške obrambe, zlasti takih, ki pomenijo poseg v pravico do življenja, ne zadošča test vojaške nujnosti ukrepov, ampak strožji test sorazmernosti. Pogoje za uporabo orožja podrobneje ureja določba 51. člena ZObr, po kateri lahko vojaška oseba uporabi orožje pri opravljanju stražarske, patruljne, požarne ali druge podobne službe, če ne more drugače: 1. zavarovati življenja moštva, ki ga varuje; 2. odvrniti napada na objekt ali druga sredstva, ki jih varuje; ali 3. odvrniti neposrednega napada, s katerim je ogroženo njeno življenje. Tiste vojaške osebe, ki opravljajo službo pod neposrednim vodstvom nadrejenega, smejo orožje uporabiti le po njegovem povelju (drugi odst. 51. člena). Uporabo orožja pri opravljanju bojnih nalog podrobneje urejajo pravila za bojno delovanje, ki morajo zadostiti navedenim zahtevam.
27Posebej pomembna vsebina pravice do življenja je obveznost države varovati življenja oseb, katerim je odvzeta prostost in se nahajajo na prestajanju kazni zapora, v priporu ali npr. na prisilnem zdravljenju v zdravstveni ustanovi. Določba 213. č člena ZKP v drugem odstavku določa, da sme pri opravljanju uradne naloge pooblaščena uradna oseba zavoda zoper pripornika uporabiti strelno orožje samo, če ne more drugače zavarovati življenja ljudi, odvrniti od sebe neposrednega napada, s katerim je ogroženo njeno življenje ali odvrniti napada na osebo ali objekt, ki ga varuje. Pravosodni policist je v skladu z določbo 240. člena ZIKS pooblaščen za uporabo strelnega orožja, samo kadar ne more drugače zavarovati: a) življenja ljudi, b) odvrniti od sebe neposrednega napada, s katerim je ogroženo njegovo življenje, c) odvrniti napada na objekt, ki ga varuje, če je pri tem ogroženo življenje ljudi v njem, in e) odvrniti napada na osebo, ki jo varuje. Za preprečitev bega obsojenca iz zaprtega ali posebej varovanega zavoda ali oddelka pa lahko uporabljajo gumijasto strelivo. ZIKS-1 sicer sledi standardom, določenim z ZPol.
Poseg v človekovo življenje pred rojstvom
28US RS se do sedaj ni opredelilo do vprašanja, v kakšni meri določba 17. člena varuje tudi človeški zarodek oziroma nerojenega otroka. Odločalo ni niti o dometu svoboščine iz 55. člena, ki jamči svobodo odločanja o rojstvu otrok. Bistveno vprašanje, na katerega bo morala odgovoriti sodna presoja, je, ali se v vsebinskem smislu izraz »človekovo življenje« nanaša tudi na človeški zarodek oziroma na nerojenega otroka.
29EKČP v nasprotju s 4. členom Ameriške konvencije o človekovih pravicah ne določa, da mora pravica vsakogar do življenja biti varovana z zakoni že od trenutka spočetja. Po sodni praksi ESČP je odločanje o tem, kdaj se začenja človekovo življenje, v polju presoje držav pogodbenic, ki imajo v svojih ustavnih ureditvah in judikaturah zelo različne vrednostne poglede o začetku človekovega življenja in ustavnega varstva zarodka. Tudi Sodišče EU se do navedenega vprašanja še ni opredelilo (Grogan, C 159/90). Na navedeno vprašanje v domači pravni teoriji ni enotnega pogleda. Nekateri teoretiki kategorično zavračajo razlago, da zarodek ali fetus uživa ustavno varstvo na podlagi določbe 17. člena in zavzemajo stališče, da uživa pravno varstvo zgolj posredno (to je v okviru kazenskopravnih predpisov o nedovoljeni prekinitvi nosečnosti) in pogojno (njegov obstoj oziroma neobstoj naj bi bil odvisen predvsem od volje ženske, ki ga nosi). Njihov bistveni argument je, da po civilnem pravu zarodek ali plod ni oseba in nima pravne sposobnosti, ki jo ima živorojeni človek (Žnidaršič in Zupančič, s. 205, Betetto, s. 1742). Drugi teoretiki vprašanje pravnega varstva otroka obravnavajo bolj z vidika kazenskega prava in ugotavljajo, da so v primerjalnem kazenskem pravu splošno sprejete inkriminacije nedovoljene prekinitve nosečnosti, ki »značilno kažejo elemente varovanja dobrine, za katero je jasno vsaj to, da ni (zgolj) telesna nedotakljivost matere«. (Korošec, s. 201) Novejša stališča iščejo srednjo pot med dihotomijo, ki nerojeno človeško bitje šteje bodisi kot osebo s polno pravno osebnostjo bodisi kot stvar oziroma organ ženske, ter se zavzema za priznanje posebnega (sui generis) statusa za nerojeno človeško bitje, ki mu mora s tedni nosečnosti naraščati obseg pravno varovanih interesov, zmanjševati pa se morajo upravičenja njegovih zaploditeljev (Bošnjak, s. 118–120; podobno tudi Müller – Terpitz, s. 577). Opozoriti je treba tudi na stališče, ki zavrača razlago, da iz ustavne svoboščine iz 55. člena izhaja pravica partnerjev do odločanja o dopustnosti rojstva otroka, saj je namen ustavne določbe predvsem v tem, da partnerjema prepušča odločitev o spočetju ali nespočetju. Določba 55. člena namreč »trči tudi že ob – pogojno rečeno – interese (pravice?) zarodka, »življenje tretjega« (kar pravni red do neke mere priznava vsaj z institutom nasciturusa po določilu drugega odstavka 125. člena Zakona o dedovanju, ZD). Na podlagi povedanega se lahko sklene, da bi se moralo določilo 55. člena razumeti tako, da bi bili interesi spočetega novega življenja, zarodka, upoštevani maksimalno (nasploh in še posebej v morebitnem postopku zaradi prekinitve nosečnosti) in v skladu z načeli civiliziranosti.« (Metelko, s. 1031)
30Čeprav zaradi nesoglasja držav pogodbenic v MVCPB ni opredeljen pojem »vsakdo« (angl. »everyone« oziroma franc. »toute personne«), se v besedilu konvencije uporablja izraz »človeško bitje«, s katerim se poudarja nujnost varstva dostojanstva in identitete vseh človeških bitij. Države pogodbenice s tem priznavajo splošno sprejeto načelo, da je treba človekovo dostojanstvo in identiteto človeškega bitja spoštovati od trenutka, ko se začenja življenje (Explanatory Report, par. 18, 19). Glede na osnovni namen MVCPB, ki je zagotoviti ustrezno vsebino in obliko varstva človekovega dostojanstva tudi v obdobju pred človekovim rojstvom, izhajajo iz konvencije nekateri pomembni sklepi oziroma zahteve: 1. da zarodka ni mogoče enačiti s stvarjo, 2. da mora zarodek uživati določeno stopnjo pravnega varstva, in 3. da morajo biti določeni načini uporabe biologije in medicine v pravnem redu držav pogodbenic ustrezno sankcionirani (25. člen), kar – upoštevajoč težo njihovega poseganja v dostojanstvo človeške osebe in druge mednarodnopravno ter ustavno varovane dobrine – praviloma pomeni njihovo inkriminacijo v okviru kazenskega prava. Nosilnim načelom in zahtevam iz MVCPB je sledil tudi slovenski zakonodajalec, ki je v 14. poglavju KZ-1 med kazniva dejanja zoper človečnost uvrstil tudi kaznivo dejanje prepovedane tvorbe živih bitij (114. člen). Določba inkriminira izdelovanje ali sodelovanje pri izdelovanju ali poskusih izdelovanja ali križanja človeka ali drugih vrst, kar je za človeštvo škodljivo in prepovedano po predpisih in po mednarodnem pravu (1. odst.). Poleg kloniranja človeških bitij je inkriminirano tudi ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne, industrijske ali komercialne namene ali za zamenjevanje pomembnih človeških delov telesa ali organov, ki ni dovoljeno v predpisih in po mednarodnem pravu (2. odstavek). Življenje in integriteto človeškega zarodka izrecno varuje določba 4. odstavka 114. člena, ki inkriminira ogrožanje integritete ali življenja človeškega zarodka pri raziskovanju na človeških zarodkih. V določbi 121. člena KZ-1 ostaja inkriminirano dejanje nedovoljenega posega v nosečnost, ki po novem ureja tudi (ne)dopustno uporabo metod oploditve z biomedicinsko pomočjo glede izbire spola, prepoved oploditev zaradi nadomestnega materinstva in prepoved trgovanja s semenskimi celicami, neoplojenimi jajčnimi celicami in z zgodnjimi zarodki. Inkriminirani so tudi nedovoljeno presajanje delov človekovega telesa, protipraven odvzem ter ravnanje s spolnimi celicami (vključno s kršitvijo anonimnosti njihovega dajalca) in nedovoljeni posegi na človekovem genomu (181. člen). Glede na to, da MVCPB varstvo zarodka zagotavlja prav zaradi varstva človekovega dostojanstva, ni mogoče sklepati, da je zarodek, a fortiori pa nerojen otrok, zgolj stvar ali da ni človeško bitje (v določeni življenjski razvojni fazi). Opustitev vsakršnega zakonskega urejanja razvojnega obdobja človeškega bitja pred njegovim rojstvom bi nedvomno pomenila poseg v pozitivno obveznost države varovati človekovo življenje. Ugotovimo lahko, da je upravičenec v določeni meri tudi nasciturus, to je nerojeno človeško bitje. Glede nasciturusa ima država vsaj dvojno obveznost: 1. vzdržati se prisilnih posegov v nerojeno človeško življenje (npr. z zakonsko zaukazanim prisilnim izvajanjem splava v sklopu politike enega otroka ali v okviru evgeničnih programov preprečevanja rojstev otrok s telesnimi oziroma z duševnimi okvarami) in 2. preprečiti posege tretjih oseb v polje ustavno varovanega interesa nerojenega človeškega bitja do življenja (varovalna funkcija države). Iz vrhovnega hierarhičnega položaja določbe 17. člena izhaja, da predstavlja ustavni okvir, v okviru katerega lahko zakonodajalec ureja uresničevanje svoboščine iz 55. člena. Z vidika Ustave je ureditev ZZUUP iz leta 1977 sporna zato, ker ne upošteva ustavno varovanega interesa nerojenega otroka do življenja. Vsebine pogoja iz 18. člena (nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva mora biti manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti ali poroda) z običajnimi metodami razlage pravnih pravil namreč ni mogoče razlagati tako, da lahko v primeru zahteve po umetni prekinitvi nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, vsaj kdaj pretehta interes nerojenega otroka. Režim tehtanja tveganj, ki je na zelo nejasen način uzakonjen v navedeni določbi, je z vidika nove ustavne ureditve nesprejemljiv, ker: 1. ne zagotavlja tehtanja ustavno varovanih dobrin, 2. ne upošteva ustavno varovanega polja interesa nerojenega človeka (ZZUUP ne postavlja nobene zgornje meje za poseg, poseg do 10. tedna starosti zarodka pa je dopusten celo ob zdravstveni kontraindikaciji!), 3. ne upošteva narave, ki jo ima svoboščina (in ne pravica) iz 55. člena, in 4. ne upošteva teže oziroma vsebine možnih indikacij za umetno prekinitev nosečnosti ter njihovih zelo različnih posledic na razmerje med ustavno varovanimi dobrinami.
Smrt in varstvo človekovega življenja
31Človekovo življenje se konča s smrtjo. Ugotovitev smrti je po eni strani domena sodnomedicinske stroke, a po drugi strani tudi nujni predmet pravnega urejanja. Z vidika civilnega prava s smrtjo sicer preneha pravna sposobnost posameznika, ki mu daje položaj nosilca civilnopravnih pravic, vendar je vsebinski domet ustavnega varstva nedotakljivosti življenja posameznika širši in se razteza tudi na področje kazenskega in upravnega prava. V veliki večini primerov pravno (oziroma sodno) varstvo zaradi kršitve pravice do življenja uveljavljajo upravičene osebe šele po smrti posameznika. Iz določbe 17. člena izhaja splošna zahteva, da mora država v pravnem redu urediti način uradnega evidentiranja smrti posameznikov (glej določbe 11. – 14. člena ZMatR in določbo 61. člena ZZDej), ter posebna zahteva, da je država dolžna zagotoviti učinkovite načine odkrivanja in preiskave smrti posameznikov, ki so posledice nedopustnega ravnanja državnih organov ali tretjih oseb. Z vidika ustavnega varstva nedotakljivosti človekovega življenja so zato pomembni primeri, kjer gre za nenaravno ali nasilno smrt (samomor, nezgoda, uboj, elementarna nesreča, nepojasnjena smrt, nalezljiva bolezen, smrt med operacijo ipd.), za katere Pravilnik o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne službe določa, da mora mrliško pregledna služba o njih obveščati organe pregona oziroma zdravstveno inšpekcijo in zavode za zdravstveno varstvo, če gre za sum nalezljive bolezni (2. člen). V primeru sumljive smrti posameznika ali v primeru, ko je očitno, da je bila smrt povzročena s kaznivim dejanjem ali je v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja, ZKP določa obvezen pregled in raztelešenje trupla (po potrebi tudi izkop trupla). Pregled mora potekati pod vodstvom preiskovalnega sodnika ter ga opravi najmanj en zdravnik, praviloma iz sodnomedicinske stroke (259–261. člen ZKP). ZKP posebej ureja pregled in raztelešenje zarodka, glede katerega je treba posebej dognati njegovo starost, zmožnost za življenje zunaj maternice in vzrok, zakaj je zamrl. Pri pregledu in raztelešenju trupla novorojenčka ZKP določa, da je treba posebej dognati, ali je bil rojen živ ali mrtev, ali je bil zmožen za življenje, kako dolgo je živel, kdaj je umrl in kaj je bilo vzrok njegove smrti (262. člen ZKP). V ZOPDCT je posebej urejeno področje odvzema delov telesa umrle osebe zaradi zdravljenja druge osebe, kjer mora posebna komisija z gotovostjo ugotoviti, da je pri dajalcu organa nastopila možganska smrt (12.–18. člen). Podrobnejša pravila so razčlenjena v Pravilniku o medicinskih merilih, načinu in postopku ugotavljanja možganske smrti ter sestavi komisije za ugotavljanje možganske smrti.
32US doslej ni presojalo vprašanja ustavne dopustnosti evtanazije. Za razliko od vprašanja varstva človekovega življenja pred rojstvom, tukaj ni dvoma, da gre za človekovo življenje posameznika kot nosilca ustavnih pravic. To pomeni, da je zagotovilo nedotakljivosti človekovega življenja nujni ustavni okvir pri presoji dopustnosti evtanazije.