Franc Testen, 2002

16Tretji odstavek določa pravice drugih kot dopustno podlago za poseg v človekove pravice. V odločbi OdlUS VI, 58, s katero je z odložnim rokom razveljavilo 150. do 156. člen ZKP, je US izreklo, da je Ustava z določbo 3. odst. 15. člena postavila meje temeljnim ustavnim pravicam glede na pravice drugih in zaradi varstva prednostnih pravnih dobrin ter se opredelila zoper morebitne zlorabe temeljnih pravic, s katerimi bi bile lahko ogrožene tako pravice posameznika kot varstvo družbe kot celote. To po stališču US v navedeni odločbi pomeni, da se mora posameznik vendarle podrediti tistim omejitvam svoje svobode ravnanja, ki jih določi […] zakonodajalec zaradi varstva in razvoja sožitja v družbi […] ob predpostavki, da ostane zagotovljena samostojnost človeka kot posameznika.

17Opozoriti je treba, da Ustava v 3. odst. 15. člena ne govori izrecno o ustavnih ali človekovih pravicah drugih. Ne glede na to morebiten poseg v ustavno pravico s sklicevanjem na pravico drugih, ki nima ustavnega ranga, ne bi mogel prestati ustavnega preizkusa po kriteriju sorazmernosti v ožjem smislu. Sodnik Šturm v pritrdilnem LM k odločbi OdlUS VI, 58, s katero je US z odložnim rokom razveljavilo člene 150 do 156 ZKP, zatrjuje, da so “pravice drugih” lahko le pravice iz Ustave. V konkretnem primeru je šlo za poseg v pravico do nedotakljivosti človekove zasebnosti in pravice do nedotakljivosti stanovanja, zato se je sodnik Šturm zavzemal, da bi bilo v ti dve pravici dopustno poseči le zaradi varstva tistih ustavnih pravic, ki jim daje 2. odst. 16. člena Ustave status posebno varovanih pravic. Vendar se US pri presoji dopustnosti posegov v posameznih primerih ni vedno sklicevalo samo na človekove pravice, ampak je dopustnost posegov utemeljevalo tudi s potrebo po varstvu drugih ustavnih določb. V odločbah US se v tej zvezi pojavlja besedna zveza “ustavno dopusten cilj”, “ustavno varovane dobrine” oziroma “ustavno varovane vrednote” (tako npr. v odločbi OdlUS VII, 124, U-I-290/96, Ur. l. 49/98, v kateri je US presojalo ustavnost določb o obveznem združevanju v Gospodarsko zbornico).

18Določbo 3. odst. 15. člena pa je US razlagalo širše še v nekem drugem pogledu: kot pravice drugih je priznavalo tudi ustavno varovani javni interes. Pri razlagi in uporabi določbe o “pravicah drugih”, ki upravičujejo posege v ustavne človekove pravice, je treba upoštevati tudi stališče US v odločbi OdlUS VII, 56, U-I-158/95, Ur. l. 31/98 : omejitve predstavljajo izjeme od sicer z Ustavo zagotovljene zaščite pravic pred posegi in jih je zato treba ozko razlagati (pri tem je treba upoštevati, da že uporaba strogega testa sorazmernosti implicira ozko razlago dopustnosti omejevanja človekovih pravic).

19V zadevi OdlUS III, 62, U-I-137/93, Ur. l. 42/94 je v odločbi, s katero je razveljavilo 76. člen Zakona o socialnem varstvu, ki je določal obveznost združevanja v zbornice, US izreklo, da država izvajalcem poklicev oziroma dejavnosti, ki pomenijo poseganje v pravice drugih, kot je to zdravniški poklic […] lahko predpiše med drugim tudi obvezno združevanje v zbornice, četudi to predstavlja poseg v splošno svobodo ravnanja, zajamčeno po 35. členu Ustave. Pri tem US ni navedlo, katere ustavne pravice drugih upravičujejo takšen poseg, v sklepnem delu obrazložitve pa se je obiter sklicevalo na javni interes. Sodnika Jambrek in Ude pa sta v LM opozorila na to, da bi moralo US pri tehtanju upoštevati, da dejavnosti socialnega varstva posegajo v zasebnost, socialno varnost in varstvo družine in otrok – in zato s stališča varstva človekove osebnosti in njegovih pravic niso manj pomembne, kot so zdravniške storitve. V zadevi OdlUS III, 99, U-I-202/93, Ur. l. 74/94 je US ob presoji ustavnosti določbe 399. člena ZOR utemeljilo dopustnost omejevanja pogodbene avtonomije na področju obresti med drugim s potrebo, da se zagotovi načelo, da je Slovenija pravna in socialna država (2. člen).

20Ustavno pravico bo praviloma dopustno omejevati samo z zakonom, ne tudi s pravnim aktom nižje hierarhične veljave. V nekaj zadevah pa je US implicitno dopustilo poseg v ustavno pravico s podzakonskim aktom. Tak je bil primer v zadevi OdlUS VIII, 74, U-I-313/96, Ur. l. 31/97 in 36/99, kjer je US med drugim z uporabo testa sorazmernosti ugotovilo, da je Pravilnik o dodeljevanju kadrovskih in službenih stanovanj MOL ter o zamenjavah stanovanj MOL dopustno posegel v ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Šlo je za predpis, ki ga je izdala lokalna skupnost na področju svojih izvirnih pristojnosti. Tudi teorija opozarja na to, da tudi podzakonske pravne norme tangirajo pravice in obveznosti – tudi ustavne: če drugega ne, lahko posegajo v splošno svobodo ravnanja po 35. členu.