Klemen Jaklič, 2002

18a) V Ustavi in EKČP najdemo nekatere določbe, ki predpisujejo dopustne omejitve svobode izražanja. 16. člen Ustave oz. 15. člen EKČP tako pod določenimi pogoji dovoljujeta začasno razveljavitev ali omejitev svobode izražanja v vojnem ali izrednem stanju. Poleg te omejitve je svoboda izražanja lahko omejena tudi s pravicami drugih (3. odst. 15. člena), a le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, tj. ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Tako npr. mnogokrat stoji nasproti svobodi izražanja pravica do človekovega dostojanstva in varnosti iz 34. člena, pravica do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena, pravica do varstva osebnih podatkov iz 38. člena, dolžnost države, da varuje mladino iz 3. odst. 53. člena, prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni iz 63. člena, ter tudi npr. pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (Sunday Times v. Združeno kraljestvo, p. 55).

19b) Poleg tega se svoboda izražanja lahko dopustno omeji v skladu z 2. odst. 10. člena EKČP. »Ker izvrševanje svobode izražanja predpostavlja dolžnosti in odgovornosti, je lahko predmet takšnih pogojev, omejitev ali kazni, ki so predpisane z zakonom in so nujne v demokratični družbi zaradi zavarovanja nacionalne varnosti, ozemeljske celovitosti ali javne varnosti, zaradi preprečitve nereda ali kaznivih dejanj, zaščite zdravja in morale, časti ali pravic drugih, zaradi preprečitve razkritja zaupnih informacij ali zaradi obvarovanja integritete ter neodvisnosti sodstva.« (2. odst. 10. člena EKČP).

20Da bi oblast dopustno omejila svobodo izražanja v smislu 2. odst. 10. člena EKČP, mora torej dokazati, da je njena omejitev (1) »pravno predpisana«; (2) da z njo zasleduje enega ali več v 2. odst. 10. člena naštetih legitimnih ciljev; in (3) da je takšna omejitev glede na »dolžnosti in odgovornosti« »nujna v demokratični družbi«.

21c) Zahteva, da je neka omejitev »pravno predpisana«, pomeni predvsem dvoje. Prvič, da mora biti pravno pravilo državljanom ustrezno dostopno; to pomeni, da je potrebno državljane s pravnim pravilom (glede na okoliščine) primerno seznaniti (največkrat npr. z objavo pravnega pravila). Drugič pa to pomeni, da mora biti norma določena z dovolj veliko mero natančnosti, tako da omogoči državljanu nadzorovati svoje ravnanje; državljan mora biti glede na normo sposoben predvideti – do razumne mere – posledice, ki jih bo neko njegovo ravnanje povzročilo.

22č) Pri zahtevi, da oblast z omejitvijo izražanja zasleduje enega ali več legitimnih ciljev, ki so navedeni v 2. odst. 10. člena, se ne postavlja vprašanje, kako notranje pravo države razume pomen pojmov, ki so določeni kot legitimni cilji, temveč se mora te pojme razlagati v smislu konvencije (Sunday Times v. Združeno kraljestvo, p. 55).

23Tako npr. dikcija, ki določa, da se »zaradi zavarovanja nacionalne varnosti, ozemeljske celovitosti in javne varnosti« svoboda izražanja lahko omeji, predvideva dopustnost omejitev groženj vojakov z dezertiranjem celo v mirnem času, saj bi to sicer lahko ohromilo vlogo vojske kot sredstva za zaščito družbe pred notranjim ali zunanjim ogrožanjem (Arrowsmith v. Združeno kraljestvo, 1978, 19 DR 22). Na podlagi iste določbe se npr. tudi lahko prepove uslužbencu (čeprav nekdanjemu) varnostne službe javno razkriti zaupne informacije te službe, saj bi to lahko ogrozilo njeno učinkovitost (Sunday Times II v. Združeno kraljestvo, 1991, A 217, p. 49; Observer in Guardian v. Združeno kraljestvo, p. 56).

24Dikcija »zaradi preprečitve nereda in kaznivih dejanj« omogoča državi, da predpiše in izvrši določene sankcije, npr. kazenske sankcije zoper tiste, ki oglašujejo ali kako drugače promovirajo piratske radijske postaje (X v. Združeno kraljestvo, 1978, 16 DR 190). Pojem »nered« je širok in ne vključuje le »javnega reda«, ampak tudi »red, ki mora obstajati znotraj določene specifične družbene skupine. Tako je na primer v primeru oboroženih sil, saj lahko nered v takšnem okolju povratno deluje na družbo kot celoto.« (Engel v. Nizozemska, p. 98).

25Na legitimni cilj »varovanja zdravja in morale« se država lahko sklicuje npr. takrat, ko omeji izražanje tistih, ki trdijo, da ima proizvod, ki ni pridobil lekarniškega dovoljenja, farmacevtske lastnosti (Komisija, Liljenberg v. Švedska, 1983, Application Nr. 96664/82, p. 17). Na dikcijo 2. odst. 10. člena, ki govori o »morali«, se država lahko sklicuje v primeru omejevanja obscenih publikacij (Handyside v. Združeno kraljestvo, p. 49). Obstaja naravna vez med varstvom morale in varstvom pravic drugih (Müller in drugi v. Švica, p. 30).

26Naslednji legitimni cilj je zaščita »časti ali pravic drugih«. Z zasledovanjem tega cilja lahko država med drugim omeji žalitve, npr. tako, da zanje predpiše kazenske in civilne sankcije (Lingens v. Avstrija, p. 36). Prav tako lahko država na podlagi tega cilja npr. prepove propagiranje takšnih idej, kot je tista o holokavstu kot veliki laži in slepariji (K v. Nemčija, 1982, 29 DR 194). Ta cilj tudi omogoča državi, da sproži disciplinski postopek zoper pravnika, ki je prekršil svojo profesionalno dolžnost vzdržati se agresivnega in žaljivega izražanja (X v. Nemčija, 1971, 39 Coll. Dec. 58) ter omogoča šoli, da prepove učitelju izpostavljati učence svojim subjektivnim moralnim ali verskim pogledom (X v. Združeno kraljestvo, 1979, 16 DR 101) itd. Zaščita »pravic drugih« se nanaša tudi na pospeševanje pluralizma v zvezi z informacijami, s tem ko npr. dovoljuje omejitve zaradi pravične porazdelitve radijskih frekvenc (Autronic AG v. Švica, p. 59).

27Legitimni cilj »preprečitve razkritja zaupnih informacij« npr. omogoča državi omejitev izražanja javnega uslužbenca, kolikor bi ta s svojim izražanjem razkril uradne skrivnosti (X v. Nemčija, 1970, 13 Yearbook 888), ipd.

28Cilj »obvarovanja integritete ter neodvisnosti sodstva« pa npr. omogoča državi, da omeji izražanje, ki moti in s tem onemogoča delo sodišča (Sunday Times v. Združeno kraljestvo, p. 55). Ta določba tudi omogoča državi, da ustrezno zagotovi tajnost sodnih preiskav (Weber v. Švica, 1990, A 177, p. 45).

29ESČP je zavzelo stališče, da je potrebno naštete omejitvene razloge (oziroma t. i. »izjeme svobode izražanja«) razlagati ozko in da mora biti kriterij nujnosti (o tem glej v nadaljevanju) za katerokoli izmed omejitev prepričljivo izkazan (Observer in Guardian v. Združeno kraljestvo, p. 30). Tako so npr. predhodne omejitve, namreč omejitve, ki zahtevajo predhodno dovoljenje za objavo, podvržene še posebej strogi ustavnosodni presoji (Sunday Times II v. Združeno kraljestvo, p. 30).

30d) Kot smo že povedali, pa ni dovolj, da država dokaže le, da je njena omejitev »pravno predpisana« ter da zasleduje enega ali več od naštetih legitimnih ciljev. Poleg teh dveh pogojev mora namreč tudi dokazati, da je njena omejitev »nujna v demokratični družbi«.

31Pridevnik »nujna« (necessary) ne sovpada vedno z najstrožjim ustavnosodnim testom, ki sicer zahteva, da so sredstva (pravna omejitev) »neizogibno potrebna« (indispensable) za dosego legitimnega cilja, niti ne sovpada z manj zahtevnim ustavnosodnim testom »razumne« (reasonable) zveze med sredstvi in legitimnim ciljem. Test nujnosti preprosto zahteva, da država izkaže »nujno družbeno potrebo« (pressing social need) za omejitev izražanja, pri čemer mora biti omejitev v sorazmerju z zasledovanim legitimnim ciljem, kar vključuje presojo o tem, ali so razlogi zaradi katerih je država omejila izražanje, relevantni in zadostni glede na določbo iz 2. odst. 10. člena (Handyside v. Združeno kraljestvo, p. 48; Sunday Times v. Združeno kraljestvo, p. 59).

32Varovanje svobode izražanja je v prvi vrsti odgovornost vsake posamezne države same. Zato 2. odst. 10. člena le-tem v določeni meri pušča »polje proste presoje« (margin of appreciation) (Handyside v. Združeno kraljestvo, p. 48; Sunday Times v. Združeno kraljestvo, p. 59). Vendar to ne pomeni, da imajo države neomejeno polje proste presoje. ESČP presoja, kdaj je ta meja prekoračena.