Miran Blaha, 2011

1Ustava zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic (4. odst. 15. člena). Za spore, ki se nanašajo na uresničevanje pravice iz 77. člena, je sodno varstvo zagotovljeno v kolektivnem delovnem sporu pred delovnimi sodišči (6. člen, tč. č ZDSS-1). V primerjavi z ZDSS iz leta 1994 je pristojnost delovnega sodišča razširjena tudi na odločanje o zakonitosti »drugih industrijskih akcij«, čeprav te še niso zakonsko opredeljene.

2Vrhovno sodišče se je v nekaj kolektivnih sporih sklicevalo na določbo 77. člena, pri čemer je šlo v vseh primerih za spore na predlog delodajalca, ki je uveljavljal nezakonitost stavke. S sodbo VIII Ips 48/2003 z dne 20. 6. 2003 je odločilo: »Stavka je v istem časovnem obdobju lahko samo zakonita, če poteka v skladu z veljavnim zakonom, ali pa nezakonita, če se z njo kršijo veljavni predpisi. Zato ni možno, da bi se ugotovilo, da je del stavke zakonit (na primer stavka na določenih delovnih mestih), deloma pa nezakonit (na primer zapora izvoza in uvoza), saj nezakonitost, ki ima (običajno) širše posledice, povzroči, da je ravnanje v celoti nezakonito. Stavke tudi ni mogoče brez medsebojnega sporazuma enostransko prekinjati. Enostransko je možno samo (pre)nehanje stavke tako, da mora pri nadaljevanju (ponovnem organiziranju) stavke tisti, ki stavko organizira, sprejeti vse ustrezne sklepe za nadaljevanje in nadaljevanje tudi pravočasno napovedati». V sodbi VIII Ips 222/2005 z dne 31. 1. 2006 pa je navedlo: »Stavka mora biti nujna, primerna in sorazmerna, ker se ji nasproti postavi pravica delodajalca do lastnine (določba 33. člena) in svobodne gospodarske pobude. To pomeni, da za majhno korist stavka ni primerna, če povzroči velike težave ali škodo. Seveda pa to ne pomeni, da se lahko stavka v tej smeri posebej omejuje, saj vsaka stavka posega tako v lastnino delodajalca kot tudi v njegovo gospodarsko pobudo. Pri tem je vedno treba upoštevati, da je stavka tudi po prvem odstavku 1. člena ZStk organizirana prekinitev dela delavcev za uresničitev ekonomskih in socialnih pravic in interesov, ocena sorazmernosti pa je največkrat možna šele takrat, ko je stavke konec in ko so jasni njeni rezultati. Določene omejitve sicer dopušča že drugi odstavek 77. člena, s katerim pa ni omejena pravica do sindikalne svobode, ampak le pravica do stavke. Ta se lahko omeji, če je to zahteva javne koristi, kar pomeni, da je odločilen samo objektiven kriterij. Omejitve stavke so tako dopustne, razlagati pa jih je treba ozko, ker je treba vedno upoštevati, da je stavka bistveno sredstvo uveljavljanja in varstva delavčevih socialnih in ekonomskih pravic.« Zoper to sodbo je bila vložena ustavna pritožba, ki pa jo US ni sprejelo (sklep Up-595/06).