Blaž Ivanc, 2011

83Že iz samega besedila določbe tretjega odstavka 51. člena, ki vsebuje zakonski pridržek, izhaja, da ne gre za absolutno pravico, ampak jo je mogoče omejevati. Izjeme od načela prostovoljnosti zdravljenja oziroma omejitve pravice posameznika do svobodnega in samostojnega odločanja o zdravljenju je mogoče določiti samo z zakonom. Poudariti je treba, da ima zgolj zakonodajalec izrecno (in neprenosljivo) pristojnost, da določa primere oziroma pogoje, v katerih je dopustno posegati v ustavno pravico posameznika do svobodnega in samostojnega odločanja o zdravljenju.

84Pojem prisilnega zdravljenja iz tretjega odstavka 51. člena se ne nanaša samo na primere, ko je zakonodajalec izrecno predvidel obvezno ali prisilno izvajanje ukrepov zdravstvene oskrbe, četudi jim posameznik (izrecno ali neizrecno) nasprotuje, temveč na kakršnokoli izvajanje zdravstvene oskrbe, za katero ni bilo pridobljeno soglasje posameznika. Zakonsko urejene ukrepe prisilnega zdravljenja lahko razvrstimo v štiri skupine primerov:

I. Zdravstvena oskrba pacienta brez njegovega soglasja

85Zakonodajalec je v ZPacP uredil splošna pravila za izvajanje zdravstvene oskrbe pacienta, ki inter alia določajo način uresničevanja tistega dela ustavne pravice do zdravstvenega varstva, ki se nanaša na individualno pravico posameznika do svobodnega in samostojnega odločanja o zdravljenju (podrobneje Ivanc/Balažic v: Korošec (ur.), s. 28). V določbah 28. in 29. člena ZPacP določa pogoje za izvajanje zdravstvene oskrbe brez privolitve pacienta. Pacientu je dopustno nuditi nujno medicinsko pomoč brez njegove privolitve, če ni sposoben odločanja o sebi (npr. zaradi duševne motnje ali nizke starosti) ali ni zmožen izraziti svoje volje, npr. zaradi izgube zavesti (28. člen). Opozoriti je treba, da je opustitev zdravstvene pomoči bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje, opredeljena kot kaznivo dejanje (189. člen KZ-1). Glede nudenja nujne medicinske pomoči otroku ZPacP določa, da se lahko opravi tudi, če jo starši in skrbnik zavračajo (36. člen).

86Če ne gre za medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo, ki pomeni izvajanje nujne medicinske pomoči, in hkrati ne gre za operativni ali drug medicinski poseg, ki je povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, ga je brez privolitve pacienta dopustno izvesti pod naslednjimi kumulativno določenimi pogoji: 1. če pacient ni sposoben odločanja o sebi, 2. če zdravnik ni vedel in ni mogel vedeti, da so posegu nasprotovali pacient, njegov zdravstveni pooblaščenec, zakoniti zastopnik ali druga oseba, ki po zakonu lahko daje privolitev, 3. če privolitve navedenih oseb v razumnem času ni bilo mogoče pridobiti in 4. če bosta medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba pacientu v največjo zdravstveno korist (29. člen ZPacP). V določbi 86. člena ZPacP je izvedbo zdravstvene oskrbe brez privolitve pacienta zakonodajalec opredelil kot prekršek, ki v ničemer ne izključuje odgovornosti za kaznivo dejanje (Brulc/Korošec v; Korošec (ur.), s. 363).

II. Ukrepi prisilnega zdravljenja na področju varstva pred nalezljivimi boleznimi in varstva pred ionizirajočimi sevanji

87V ZNB je zakonodajalec določil vrsto ukrepov, ki sodijo med javnozdravstvene ukrepe na področju boja proti nalezljivim boleznim. Med posebnimi ukrepi za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni, ki so opredeljeni v določbi 10. člena, se kot obvezni oziroma prisilni zdravstveni ukrepi lahko izvajajo: 1. ukrepi osamitve, karantene, obveznega zdravljenja in prevoza bolnikov (18.–21., 47.–49. člen), 2. ukrepi obveznega cepljenja (imunizacije in imunoprofilakse) ter zaščite z zdravili (kemoprofilakse) (22.–25. člen), 3. ukrep dezinsekcije (27. člen) in 4. ukrep obveznega zdravstveno higienskega pregleda s svetovanjem (31.–36. člen, 7. točka prvega odstavka 47. člena). Kot poseg je treba šteti tudi zakonsko obvezne preiskave krvodajalcev in dajalcev drugih tkiv in organov (40. člen) ter preiskave krvi nosečnic (41. člen). V okviru varstva proti nalezljivim boleznim se lahko izrekajo tudi drugi ukrepi, ki jih določa Mednarodni zdravstveni pravilnik, ki se v skladu z določbo 8. člena Ustave uporablja neposredno.

88Med ukrepe prisilnega zdravljenja lahko sodijo tudi določeni ukrepi na področju varstva pred ionizirajočimi sevanji, ki jih ureja ZVISJV. Navedeni ukrepi so: obvezen (redni) zdravstveni nadzor izpostavljenih delavcev (39.–42. člen), zdravstveni nadzor izpostavljenih delavcev in prebivalstva v primeru izrednega dogodka (44. člen), ukrep dekontaminacije (91. člen) in intervencijski ukrepi ob izrednih dogodkih (104.–108. člen).  Podrobneje navedene ukrepe ureja Uredba o mejnih dozah, radioaktivni kontaminaciji in intervencijskih nivojih, ki med takojšnje intervencijske ukrepe uvršča organizacijo zdravljenja obsevanih ljudi (tretji odstavek 35. člena) in dekontaminacijo ljudi (četrti odstavek 35. člena).

89V skladu z določbo 11. točke prvega odstavka 15. člena ZZdrI ima zdravstveni inšpektor pravico in dolžnost, da odredi prisilno zdravljenje bolnikov, zbolelih za nalezljivimi boleznimi ali z zdravstvenim stanjem, za katero je predpisano obvezno zdravljenje, če se nočejo zdraviti ali se izmikajo zdravljenju (glej tudi določbo 47. člena ZNB).

III. Ukrepi prisilnega zdravljenja na področju varstva duševnega zdravja

90Eno od najbolj zahtevnih področij izvajanja medicinskih ukrepov in zdravstvene oskrbe je področje obravnave oseb z duševnimi motnjami, ki ga je zakonodajalec uredil v posebnem zakonskem predpisu, to je v ZDZdr, sprejetem po ugotovitvi neskladnosti določb iz sedmega poglavja ZNP z Ustavo (glej pregled ustavnosodne presoje v 7. poglavju; OdlUS XII, 93, U-I-60/03, Ur. l. 131/03). V ZDZdr je zakonodajalec na novo uredil postopke, v okviru katerih je dopustno prisilno zdravljenje osebe z duševnimi motnjam: 1. postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, 2. postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih, 3. postopek za sprejem v obravnavo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve na podlagi sklepa sodišča in 4. postopek za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (30. člen). Zakonodajalec ni le določil pogojev za prisilno zdravljenje oseb z duševnimi motnjami, temveč je, v primerjavi z ZPacP, predpisal zahtevnejše pogoje za zdravljenje oseb z duševnimi motnjam (prim. 8. člen ZDZdr), zlasti glede uporabe posebnih metod zdravljenja (9. člen). Določil je tudi vrste in pogoje za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov (29. člen). V II. poglavju je ZDZdr uredil način in pogoje za izvrševanje tistih pravic in temeljnih svoboščin oseb, ki se nahajajo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi, ter se v vsebinskem smislu nanašajo na pravico do dopisovanja in uporabe elektronske pošte, pravico do pošiljanja in sprejemanja pošiljk, pravico do sprejemanja obiskov, pravico do uporabe telefona, pravico do svobodnega gibanja in na pravico do zastopnika (12. člen).

IV. Ukrepi prisilnega zdravljenja na področju kazenskega prava

91V novem KZ-1 zakonodajalec ni več uredil terapevtskih varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in obveznega zdravljenje alkoholikov in narkomanov (prim. 62. člen KZ in 69. člen KZ-1). Navedene ukrepe je zakonodajalec nameraval urediti v posebnem zakonu in do njegovega sprejetja ohranil v uporabi določbe KZ, ki urejajo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (64. člen) in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (65. člen). Kljub temu, da se še vedno uporabljata določbi drugega ter četrtega odstavka 63. člena KZ – po slednji bi namreč bila mogoča razlaga, da se lahko izreka tudi ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov – zakonodajalec ni predpisal nadaljevanja uporabe določbe 66. člena KZ, ki je določala vsebinske pogoje za izvajanje ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Navedeni varnostni ukrep je bil torej s sprejemom KZ-1 izločen iz zakonske ureditve (glej določbo 376. člen KZ-1, ki ureja prehodni režim glede navedenih varnostnih ukrepov). Ker področja varnostnih ukrepov oziroma ukrepa obveznega zdravljenja neprištevnih storilcev kaznivih dejanj zakonodajalec ni uredil v okviru ZDZdr, svoje odločitve za civilnopravni model urejanja tega področja ni izpeljal dosledno. Izrazito pomanjkljivo zakonsko ureditev, ki nasprotuje načelu pravne države, bi moral zakonodajalec urediti bodisi v posebnem zakonskem predpisu bodisi s spremembami oziroma dopolnitvami KZ-1 oziroma ZDZdr. Od zakonodajalčeve odločitve bodisi za kazenskopravni model bodisi za civilnopravni model je odvisna opredelitev, kateri od obeh predpisov predstavlja sedes materiae za varnostne ukrepe obveznega zdravljenja storilcev kaznivih dejanj.

92Prisilno zdravljenje pomeni tudi ukrep telesnega pregleda obdolženca, če je potreben zaradi ugotavljanja dejstev, ki so pomembna za kazenski postopek. Glede oseb, ki nimajo položaja obdolženca, ZKP dopušča izvedbo telesnega pregleda samo, če je treba ugotoviti, ali se na njihovem telesu nahajajo sledi ali posledice kaznivih dejanj (prvi odstavek 266. člena). Ukrep odvzema krvi in izvedba drugih zdravniških dejanj, ki se po pravilih zdravniške znanosti opravijo zaradi analize in ugotovitve drugih dejstev, pomembnih za kazenski postopek, se smejo opraviti brez privolitve posameznika, razen če bi zaradi tega nastala škoda za njegovo zdravje (drugi odstavek 266. člena). ZKP prepoveduje izvajanje zdravniških posegov oziroma uporabo sredstev za zdravljenje, ki bi vplivala na voljo obdolženca ali prič pri njihovem izpovedovanju (tretji odstavek 266. člena).

93Kakršnakoli privolitev posameznika v medicinski poskus, ki bi vključeval mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje s posameznikom, je z vidika prvega stavka določbe 18. člena Ustave nedopustna in pravno nična (enaka prepoved izhaja tudi iz določbe 3. člena EKČP). Zakonodajalec je tovrstne medicinske poskuse na posamezniku dolžan inkriminirati in zagotoviti učinkovit kazenski pregon.