Omejitve
Blaž Ivanc, 2011
21Ugovor vesti je zasebno dejanje, katerega namen je zavarovati posameznika pred posegom (vmešavanjem) javne oblasti. Konkretno se pravica do ugovora vesti kaže kot pravica posameznika zavrniti izpolnitev pravne obveznosti zaradi ugovora vesti. Zato je v strogem pomenu besede obrambna pravica. Kot pravica negativnega statusa je naslovljena na državo. Država se v prvi vrsti ne sme vmešavati že na samo oblikovanje moralne odločitve posameznika (npr. z indoktrinacijo ali s »pranjem možganov«) in ne sme preprečevati izražanja sprejetih odločitev posameznikove vesti navzven.
22V skladu z določbo 15. člena se pravica do ugovora vesti kot ustavna pravica uresničuje neposredno na podlagi Ustave. Način njenega uresničevanja je zakonodajalec upravičen (drugi odst. 15. člena) in na podlagi izrecnega zakonskega pridržka iz 46. člena tudi dolžan urediti z ustreznimi zakonskimi določbami. Zakonskega pridržka, po katerem zakonodajalec določa primere, v katerih se priznava ugovor vesti, ni dopustno razlagati omejujoče oziroma restriktivno v smislu, da ima zakonodajalec, z izjemo urejanja ugovora vesti zoper opravljanje vojaške dolžnosti (kot samostojne varovane vsebine iz 123. člena), široko ali celo povsem prosto polje presoje. To bi pomenilo, da jo Ustava priznava le »pogojno« in da gre v bistvu za zakonsko in ne za ustavno pravico. Navedena razlaga bi nasprotovala sistemski razlagi pomena zakonskega pridržka iz 46. člena v povezavi z določbo petega odstavka 15. člena, ki ne dopušča omejevanja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin z izgovorom, da je Ustava bodisi ne priznava bodisi jo priznava v manjši meri.
23Zakonodajalec je v zvezi s pravico do ugovora vesti dolžan z zakonskimi pravili najmanj:
- določno in izčrpno (lex certa) opredeliti način njenega uresničevanja ,
- kolikor je mogoče izrecno in izčrpno določiti področja oziroma primere, v katerih jo je dopustno uveljavljati,
- natančno opredeliti pogoje njenega uresničevanja (tj. dejanske stane, v katerih je pravica do ugovora vesti /lahko/ omejena zaradi varstva pravic in svoboščin drugih oseb),
- določiti postopek za njeno uveljavljanje, kakor tudi pristojnost neodvisnega in nepristranskega telesa, ki je pristojno za odločanje o ugovoru vesti,
- zagotavljati nediskriminatorsko obravnavo upravičencev (14. člen URS – načelo enakosti).
24Posebej velja opozoriti, da je zakonodajalec v postopkih uveljavljanja ugovora vesti dolžan učinkovito zagotavljati tudi varstvo pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena.
25Za poseg v pravico do ugovora vesti ne gre samo v primeru, ko ustavno pravico krši odločitev pristojnega organa v posamičnem primeru, temveč tudi v primerih, kadar zakonodajalec ne uredi možnosti za uveljavljanje ugovora vesti, ko bi to moral, če ne opredeli pogojev za njeno uresničevanje in če ne določi postopka za njeno uveljavljanje z ustreznimi procesnimi kavtelami.
26Ker je splošna pravica do ugovora vesti v razmerju do določbe 41. člena lex specialis, menim, da arg. a maiori ad minus tudi zanjo velja ustavno pravilo o prepovedi začasnega razveljavljanja ali omejevanja iz določbe drugega odstavka 16. člena. Enako velja za pravico do ugovora vesti iz 123. člena, pri čemer je bil že sam namen njene umestitve v Ustavo urediti vse primere, v katerih se posameznik znajde v razmerah, ko bi bilo od njega zahtevano npr. uporabiti smrtonosno silo ali kakšno drugačno ravnanje, ki bi nasprotovalo njegovi vesti na področju vojaških obveznosti. Zato njena začasna razveljavitev ali omejevanje v vojnem ali izrednem stanju ni mogoča.
Literatura k členu:
Alexy, Theorie der Grundrechte, Suhrkamp Taschenbuch Verlag, Wissenschaft 582, Baden-Baden 1994;
Alexy, Begriff und Geltung des Rechts, Alber 2003;
Böckenforde, Staat, Gesellschaft, Freiheit, Studien zur Staatstheorie und zum Verfassungsrecht, Frankfurt na Majni 1976;
Cerar, Ugovor vesti v slovenski pravni ureditvi, Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ljubljana 1992, s. 27–35;
Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/rights/charter/docs/network_commentary_final%20_180706.pdf;
De Sousa e Brito, Conscientous Objection, v: Linholm et al., (ur.), Facilitating Freedom of Religion or Belief: A Desktop, Leiden 2004, s. 273–289;
van Dijk et al. (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izd., Intersentia, Antwerpen 2006;
Ermacora et al., International Human Rights – Documents and Introductory Notes, Law Books in Europe, Dunaj 1993;
Evans, Freedom of Religion Under the European Convention on Human Rights, Oxford 2003;
Frenz, Handbuch Europarecht, Band 4: Europäische Grundrechte, Springer 2009;
Frowein/Peukert, Europaische Menschenrechtekonvention, Engel 2009 (3. izdaja);
Grimm, Conflicts between general laws and religious norms, Cardozo Law Review, Vol. 30, 6, s. 2369–2382;
Harris et al,, Law of the European Convention on Human Rights, Oxford 2009 (2. izdaja);
Isensee/Kirchhof, Handbuch des Staatsrecht, Band IV, Freiheitsrechte, Heidelberg 1989;
Jacobset al., The European Convention on Human Rights, Oxford 2010 (5. izdaja);
Korošec, Medicinsko kazensko pravo, Ljubljana 2004;
Martínez-Torrón/Durham, Religion and the Secular State, General Report, XVIII. mednarodni kongres primerjalnega prava, Washington 2010;
Meyer-Ladewig, Europäische Menschenrechtskonvention, Handkommentar, 2. Auflage, Nomos 2006;
Novak, Šola in otrokove pravice, Ljubljana 2004;
Pavčnik, Teorija prava: Prispevek k razumevanju prava, 3. razširjena, sprem. in dop. izd., Ljubljana 2007;
Polajnar – Pavčnik/Wedam Lukić (ur.), Pravo in medicina, Ljubljana 1998;
Raz, The Authority of Law, Essays on Law and Morality, Second Edition, Oxford 2009;
Schinkel, Conscience and Conscientious Objections, Amsterdam 2007;
Takemura, International Human Rights to Conscientious Objection to Military Service and Individual Duties to Disobey Manifestly Illegal Orders, Springer 2009;
Tettinger et al., Gemeinschaftskommentar zur Europäischen Grundrechte-Charta, Beck 2006.
Odločitve US glej – http://www.us-rs.si/odlocitve/