Polona Primožič, 2011

5Zaradi same narave pravice do popravka in pravice do odgovora ter njune vsebinske neopredeljenosti na ustavnem nivoju (ki sicer dopušča zelo široko dostopnost) bi bili ti pravici brez ustrezne zakonske opredelitve težko uresničljivi. Gre za pravici pozitivnega statusa, ki državi nalagata obveznost sprejetja ustreznih ukrepov, ki prizadetemu posamezniku omogočajo njuno učinkovito uresničevanje. Ker je njuna pravna podlaga podana na ustavni ravni, teh pravic ni dopustno prekomerno ožiti na nižji normativni ravni. Pri tem je treba upoštevati, da navedeni pravici posegata v svobodo izražanja (39. člen), pa tudi v pravico lastnikov in izdajateljev medijev do svobodne gospodarske pobude (74. člen). Glede na to sta v ustavnosodni presoji (podobno tudi v presoji ESČP) poudarjeni zahteva po tehtanju pravic in interesov, ki prihajajo v kolizijo, in vzpostavljanju pravičnega ravnovesja med njimi ter prepoved prekomernih posegov. Dolžnost iskanja ustreznega ravnovesja je naložena tako zakonodajalcu pri zakonski konkretizaciji pravic iz 40. člena kot tudi sodiščem, ki v sodnih postopkih odločajo o zahtevkih za sodno varstvo teh pravic. Vsake zakonske določitve vsebine in obsega pravic iz 40. člena ni mogoče šteti za poseg v smislu tretjega odstavka 15. člena. US v posameznem primeru presodi, ali izpodbijana zakonska ureditev oziroma stališče sodišč, sprejeto v konkretnem sodnem postopku, pomeni poseg v samo ustavno varovano jedro oziroma bistvo pravice iz 40. člena. Če gre za takšen poseg, ga mora US presojati z vidika skladnosti s tretjim odstavkom 15. člena in z 2. členom po t. i. strogem testu sorazmernosti. Če ne gre za poseg v samo bistvo človekove pravice, je ureditev stvar proste presoje zakonodajalca, njena pravilna uporaba v posamičnih postopkih pa naloga pristojnih sodišč in Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen), ko odločajo o pravicah.