Gregor Virant, Lovro Šturm, 2002

10Lastninska svoboda posameznikov in pravnih oseb ni neomejena. Zanjo velja splošna ustavna določba o dopustnosti omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin (3. odst. 15. člena). Po določbi 3. odst. 15. člena so človekove pravice lahko omejene, če za omejitev ni izrecne ustavne podlage, samo s pravicami drugih. Na tej podlagi je treba z uporabo stroge ustavnosodne presoje preizkusiti, ali je poseg v ustavno pravico iz 33. člena v skladu z načelom sorazmernosti. V skladu s tem je poseg dopusten, če je (1) primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja, (2) nujen v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega, in (3) sorazmeren v ožjem pomenu.

11Omejitve lastninske svobode, ki jo varuje 33. člen, so posebej opredeljene v 67. členu kot t. i. socialna vezanost lastnine. 67. člen določa v 1. odst., da »zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«. 67. člen dopušča oziroma celo nalaga zakonodajalcu, da določi vsebino lastnine. S tem, ko določa vsebino (način pridobivanja in uživanja) lastnine, postavlja omejitve lastninski svobodi. Zakonsko urejanje, oblikovanje lastnine oziroma omejevanje lastninske svobode je ravno tako podvrženo načelu sorazmernosti. Zakonodajalec lahko omeji lastninsko svobodo le, če s tem (1) zasleduje gospodarske, ekološke oziroma socialne cilje, (2) če je omejitev nujna za dosego teh ciljev in (3) če je omejitev sorazmerna z doseženim ciljem (več v komentarju 67. člena).