Tone Jerovšek, 2002

11Zakon in tudi državni organi ne smejo zoževati ustavnopravni okvir te pravice. To pomeni, da mora zakon in organ omogočiti vsakomur, ki ne zna uradnega jezika, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, kar predpostavlja ustrezno prevajanje na narokih in pri drugih ustnih procesnih dejanjih. Pravica do uporabe jezika in pisave je vezana na postopke in pravna razmerja, v katerih se uresničujejo pravice in dolžnosti pred organi države oziroma drugimi organi, ki opravljajo javno službo. Ta pravica ni vezana na zasebna razmerja kot pravica iz 61. člena. Zakonska ureditev in postopkovna praksa tudi ne smeta biti v nasprotju z dodatnimi ustavnimi jamstvi glede uporabe jezika oseb, ki jim je bila odvzeta prostost (19. člen) ter relevantnimi določbami ratificiranih mednarodnih pogodb (zlasti 2. odst. 5. člena in 3. odst. 6. člena EKČP). Zakon, na katerega napotuje 62. člen, mora zato pri ureditvi načina uresničevanja te pravice izhajati iz načela, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina oziroma na določenih območjih tudi italijanščina in madžarščina. Istočasno pa mora ta zakon omogočiti vsakomur, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, kar predpostavlja ustrezno prevajanje na narokih in pri drugih ustnih procesnih dejanjih. Ta člen sam tudi ne zagotavlja pravice do brezplačne pomoči tolmača.