Franc Testen, 2002

5Avtonomnost državnih univerz in visokih šol je uvrščena v drugo poglavje Ustave – med človekove pravice in temeljne svoboščine. Ob presoji ustavne dopustnosti zakonskega urejanja načina uresničevanja avtonomnosti in dopustnosti morebitnih posegov zakonodajalca v pravico iz 58. člena pridejo zato v poštev tudi določbe prvih treh odstavkov 15. člena. Ustavodajalec se je sicer zavestno odrekel zakonski rezervi, zato se pri zakonskem urejanju področja varovanja te pravice ne more sklicevati na 1. odst. 15. člena. Glede na to, da je avtonomnost, razumljena v najsplošnejšem pomenu, neuresničljiva, iz ustavodajnega gradiva pa je razvidno, da tudi ustavodajalec ni imel v mislih avtonomnosti nasploh, ampak samo v njeni znanstveno–pedagoški komponenti, lahko zakonodajalec na podlagi 2. odst. 15. člena sprejme zakonske določbe, s katerimi predpiše način uresničevanja avtonomnosti univerz in visokih šol. Skladno s 3. odst. 15. člena pa je avtonomnost lahko omejena še s pravicami drugih, zlasti tudi s pravicami, določenimi v prvem in 3. odst. 57. člena, v 59. členu, v prvih treh odstavkih 49. člena, v 44. in 75. členu. Te ustavne določbe so podlaga, da zakonodajalec omeji univerzitetno avtonomnost. Tudi na področju tako omejene oziroma opredeljene avtonomnosti pa mora Univerza ravnati v skladu z vsemi ustavnimi določbami – avtonomija ne odvezuje državnih univerz od zvestobe Ustavi.