Franc Testen, 2002

21Že v LM v zadevi OdlUS I, 33, U-I-51/90, Ur. l. 27/92 je sodnik Krivic nakazal, da bo morala slovenska ustavnosodna praksa tudi pri interpretaciji 3. odst. 15. člena slediti evropskim trendom in kriterijem in bo pri upoštevanju načel sorazmernosti morala kdaj “odtehtavati” tudi interes ali pravico posameznika nasproti ustavno zavarovanemu javnemu interesu in ne le eno ustavno pravico nasproti drugi.

22Javni interes kot podlago za omejitev lastninske pravice je US upoštevalo npr. v sklepu OdlUS III, 50, U-I-185/93 z dne 12. 5. 1994, ko je presojalo ustavnost Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog. Tedaj je izreklo, da sta ustavnosodna teorija in judikatura razvili pojmovanje, po katerem so dane meje, do katerih lahko zakon omejuje neko pravico. Nadalje, da se socialna in gospodarska vsebina lastninske pravice odražata v zagotavljanju splošnega interesa, torej tudi monetarne in sploh finančne politike. In še: pri presoji utemeljenosti omejevanja (razpolaganja z deviznimi vlogami) je torej treba upoštevati tudi splošni interes, kar pomeni, da se ustavna pravica ne more izvajati neomejeno, če bi bile s tem ogrožene pravne dobrine, ki so nujne v korist skupnosti. Na javni interes se je US izrecno sklicevalo npr. tudi še v odločbi OdlUS III, 64, U-I-92/93, Ur. l. 40/94, ko je ugotovilo, da splošni interes za kvalitetno izvedbo gradbenih del upravičuje poseg v svobodo gospodarske pobude. Na javni interes se je US sklicevalo tudi v že omenjeni odločbi, kjer je presojalo dopustnost posega v pogodbeno avtonomijo na področju obresti (OdlUS III, 99). V sklepu OdlUS VI, 7, U-I-273/96, Ur. l. 13/97 je ob presoji ustavnosti Zakona o zdravilih US zapisalo, da je ustavne pravice mogoče omejiti, če zakonodajalec na podlagi tehtanja javnih koristi in individualnih pravic ugotovi, da je omejitev nujno potrebna. In še: ukrep, s katerim zakonodajalec omeji ustavno pravico, je utemeljen, če iz narave neke dejavnosti izhaja, da so za njeno izvajanje potrebna posebna znanja, sposobnosti in osebne lastnosti, brez katerih bi lahko nastale škodljive posledice ali nevarno stanje za kupce […]. V javnem interesu uzakonjene omejitvene norme morajo biti v skladu z načeli pravne in socialne države.