Konrad Plauštajner, 2002

1Z ustavno formulacijo 1. odst. 137. člena se vsebinsko opredeljuje le družbena funkcija odvetništva, ker je njegova organizacija prepuščena zakonu (Zakon o odvetništvu – ZOdv, Ur.l. 18/ 93 in 24/20 01). V skladu z ustavno opredelitvijo odvetništva kot samostojne in neodvisne družbe je ZOdv določena vprašanja prepustil ureditvi Odvetniški zbornici Slovenije – OZS kot stanovski organizaciji odvetnikov. Zato šele Statut OZS ( Ur. l. 15/94, 10/95, 55/96 in 4/2001) ter Kodeks odvetniške etike zaokrožujeta pregled o poslanstvu in nalogah tega poklica, ki ima kot ” del pravosodja ” pomembno in nenadomestljivo vlogo pri delovanju celotnega pravosodnega sistema. Opravljanje odvetniškega poklica ne zahteva samo izpolnjevanje strokovnih pogojev, temveč v enaki meri ali še bolj spoštovanje etičnih načel. To so načela spoštovanja zaupnosti razmerja s stranko, resnice, humanosti, človekovega dostojanstva, pravil lepega vedenja in dr. (prim.: OdlUS X, 104, U-I-371/98, Ur. l. 48/2001). Vse te omejitve – kot vidimo, si je nekatere s ciljem zadržati svoj družbeni ugled in vlogo predpisalo odvetništvo samo – so vključno z družbenim nadzorom določanja cene odvetniških storitev ( odvetniška tarifa ) družbeno in s tem ustavno nujne tudi zato, ker lahko posameznike in pravne osebe pred postopki pred sodišči odplačno zastopajo le odvetniki. Ker v nekaterih primerih zakon (ZPP, ZKP) določa, da lahko le odvetnik zastopa posameznika v postopku, je s tem odvetnikova asistenca povzdignjena na predpostavko za uveljavljanje posameznikovih pravic in zagotovil, ki mu jih daje Ustava (prim.: OdlUS VII, 74, U- I- 9/98, Ur. l. 7/98 in 39/ 98). Odvetništvo je zato samostojna in neodvisna služba, ki po svoji funkciji ne služi samo legitimnim zasebnim in skupinskim interesom znotraj naše družbe, ampak mora istočasno z ustavnega vidika izpolnjevati tudi splošne družbene interese, ki Slovenijo po 2. členu definirajo kot pravno državo. Mimo aksioma, da brez odvetništva ni pravne države, ne moremo, saj je odvetništvo pomembna sociološka, pravna in etična konstanta družbene skupnosti in pravnega sistema.

2Odvetništvo je po Ustavi organizacijsko opredeljeno kot del pravosodja. Vendar to ne pomeni, da so odvetniki samo spremljevalci sodišč. Sodišče je samo zibelka odvetništva, ki je skozi svojo zgodovino močno razširilo obseg svojega delovanja. Danes deluje odvetništvo na vseh tistih segmentih družbe, kjer se pojavi potreba pravnega svetovanja ali zastopanja. Široko področje upravnih zadev, gospodarskega prava, pravnega prometa so samo nekatere oblike takšnega delovanja. Slovensko odvetništvo je prešlo državne okvire, saj se pojavlja kot svetovalec tujih in domačih strank v mednarodnih poslih in projektih, pred mednarodnimi arbitražami in sodišči, ne nazadnje tudi pred ESČP v Strasbourgu. Etiologija in sprememba njegove fizionomije v zgodovinskem preseku še nista zaključena, ker čaka Slovenijo še vstop v EU in v različne svetovne trgovinske povezave.

3Odvetništvo je dolžno izpolniti svojo družbeno in ustavno vlogo in s tem ostati nepogrešljiva služba nudenja plačane pravne pomoči, ki na visoko kvalificirani ravni zagotavlja tudi varstvo posameznih ustavnih kategorij, zlasti na področju varstva človekovih pravic. Prav zato je ustavna vloga odvetnika zelo pomembna, saj omogoča svobodo posameznika. Ta svoboda, ki je lahko ogrožena ne samo v odnosu posameznik – država, ampak še pogosteje v odnosu posameznik – posameznik. Ti konflikti se lahko razrešijo z uporabo različnih pravnih sredstev in drugih aktivnosti, ki jih v okviru zakonskih možnosti uporabi odvetnik, da bi zaščitil interese svoje stranke. Pri tem je odvetnik dolžan za stranko storiti vse, kar zna in more, vendar nikoli tako, da bi bila s tem kršena etična načela poklica ali da bi postal orodje ( plačanec) v rokah stranke. Zato sta neodvisnost odvetnika kot posameznika in OZS kot njegove stanovske organizacije tudi pogoj za uveljavitev ustavne vloge odvetništva.

4Čeprav je dejavnost odvetništva v ustavnem pogledu povezana predvsem z varstvom človekovih pravic (II. poglavje), velja naprej opozoriti na njegovo vlogo pri ustvarjanju in krepitvi Slovenije kot pravne države (2. člen). Vladavina prava, ki zavezuje vse člane družbe, vključno z državo kot oblastnem aparatu, ter hkrati izključuje samostojnost in arbitrarnost, ne nastane sama od sebe. Če pojem pravne države ob predpostavki formalnega obstoja sistema pravnih norm uporabljamo v pomenu ustavnosti in zakonitosti, dobi svojo polno vsebino šele takrat, ko je vsakemu, posamezniku ali skupini, znano, kje so meje lastne svobode in kje se v interesu drugih ta svoboda lahko omeji. Zato se v pravni državi uresniči tudi načelo pravne varnosti, ki v svoji zgornji kvalitetni točki omogoča ustaljenost interpretacij družbenih odnosov in s tem predvidljivost obnašanja v družbi. Splošna predvidljivost obnašanja v družbi ima vedno svoj pozitivni povratni učinek na ravnanje posameznika, ker mu predstavlja korekcijski napotek za lastno ravnanje.

5Člen 2 Ustave je glede obsega varstva človekovih pravic pomemben tudi zato, ker je US iz načela pravne države izpeljalo ustavno načelo sorazmernosti oz. prepovedi prekomernih posegov (prim.: OdlUS IV, 67, U-I–77/93, Ur. l. 43/95 in druge). S tem so bila postavljena načela in meje, ki omejujejo zakonodajalca, da bi pri postavitvi omejitev človekovih pravic šel predaleč v škodo posameznika. Vsak poseg države na to področje mora zato biti dejansko upravičen (legitimen), uporabljena sredstva morajo biti pravno dopustna in primerna. Vse omejitve oz. konkreten poseg v človekovo pravico mora biti ustavno dovoljen in vezan na družbeno ali javno korist.

6Odvetnikovega dela ni mogoče izključiti iz povezave z nobeno človekovo pravico, ki jo varuje ali zagotavlja Ustava (razen pravic načelne narave) ali mednarodni pravni akti, zlasti Splošna deklaracija človekovih pravic OZN, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah – MPDPP, EKČP ter Listina temeljnih pravic EU. Vendar je omenjena povezava zlasti močna z naslednjimi človekovimi pravicami iz Ustave.

7Enakost pred zakonom (člen 14) in enako varstvo pravic (člen 22) spadata med temeljne postulate pravne države. Brez enakosti ni pravičnosti in brez slednje posamezniku ni mogoče zagotoviti ali zaščititi katerekoli druge človekove pravice. Zato mora biti zagotovljena enakost človekovih pravic za vsakogar, ne glede na njegov osebni položaj in lastnosti. Načelo enakosti zahteva, da sodišče in državni organi ohranijo nevtralnost in pravilo “enake razdalje ” do vseh, o katerih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih morajo odločati. To konkretno pomeni, da ob enakem dejanskem stanju ne sme priti do različne uporabe predpisa, ampak je to dopustno le, če obstoja njihova različnost.

8Kršitev pravic do sodnega varstva (člen 23) pri nas ni vezana na problem neodvisnosti in nepristranskosti sodišč, ker so udejanjene ustavne zahteve o neodvisnosti, nepristranskosti in legalnosti sodišč. Tudi pravico do neodvisnega sodnika v praksi zagotavlja predvsem sodni red. Pravica do sodnega varstva ima zato pri nas le svojo negativno časovno razsežnost, vezano na “odločanje brez nepotrebnega odlašanja”, ki se kaže v zaostankih sodišč. Rek “kdor hitro da, dvakrat da” bo pri delu naših sodišč še dosti časa bolj izjema in ne pravilo. Ni ga moči uresničiti, četudi US za primere zavlačevanja postopkov skladno s 1. odst. 157. člena dopušča upravni spor in ustavno pritožbo. Sam obstoj kršitve ni odvisen samo od celotne dobe trajanja postopka, ampak tudi od posameznih okoliščin primera ter kriterijev kot so (1) kompleksnost primera, (2) obnašanje posameznika, (3) obnašanje sodišča ali državnega organa v zvezi z zadevo in (4) pomen zadeve za stranko. Tem kriterijem sledi tudi ESČP, ki je v zadevi Tričković v. Slovenija (12. 6. 2001, Application No. 39914/98) soglasno odločilo, da ni bilo kršitve pravice “odločitve v razumnem roku” po 6. členu EKČP.

9Pravica do sodnega varstva vsebuje tudi ožjo pravico “dostopa do sodišča”, ki je predpogoj za dejansko uresničitev prve, širše pravice. Vsakomur, ne glede na njegove premoženjske razmere, je potrebno omogočiti sodno varstvo (Acces á la justice, Acces to legal aid and justice). To je praktičen problem, ki tare vse evropske države, zato je Evropski parlament lani sprejel resolucijo in v njem poleg dolžnosti držav opredelil tudi vlogo odvetnikov. Njihovo delo mora biti visoko moralno in strokovno ter je lahko plačano samo po obveznih tarifah. Slovenija sledi vsem tem prizadevanjem Evrope in je že sprejela Zakon o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. 48/2001). V njem je posebno vlogo podelila prav odvetnikom kot glavnim nosilcem te pomoči.

10Znanje in odločnost odvetnika se morata nujno odraziti pri uresničenju posameznikove pravice do pravnega sredstva (člen 25). To je univerzalna pravica, ki posamezniku in posredno družbi omogoča kontrolo kvalitete dela sodišč, drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ko odločajo o konkretnih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica do pritožbe je zato posameznikova pravica, da dvomi o takšnih odločitvah, kot tudi da o utemeljenosti tega dvoma nepristransko in argumentirano odloči pritožbeni organ. Gre za pravico, da si slišan in da se o tem tudi odloča. Kadar pritožbeni organ o pritožbi odloči zgolj s svojo močjo in se pri tem ne spušča v pritožbene razloge, lahko to pomeni ustavno kršitev, če gre za ključne razloge, ki vplivajo na razsodbo. Zato ima vsebina vsake pritožbe lahko svoj vpliv tudi na morebitno uporabo izrednih pravnih sredstev. To je zagotovo eden izmed razlogov, da se lahko v pravdnem postopku pritožba v primeru pooblaščenca vloži samo z odvetnikovo pomočjo.

11Osebnost posameznika in druge pravice, ki so vezane na njegovo osebnost kot ustavno pravni pojem, so najčistejši izraz stanja človekove svobode (»libertas«) kot statusnega položaja svobodnega človeka in državljana. Ustava (35. člen) zagotavlja splošno svobodo ravnanja po načelu zaščite posameznika na temelju zakona in pravil pravne države (»libertas in legibus«). Posameznik zato sam, vendar pod patronatom države, odloča, katere posege drugih bo dovolil v ta svoj zasebni, nemalokrat povsem intimni svet. Ker gre pri vprašanju (ne)kršitve teh pravic posameznika skoraj vedno za subtilna dejanska, življenjska in pravna vprašanja, je odvetnikova pomoč posamezniku še posebej potrebna.

12Način in obliko varovanja pravic in interesov določajo posamezni procesni in drugi zakoni. Če naštejemo samo najpomembnejše, potem so to Zakon o kazenskem postopku – ZKP (Ur. l. 63/94, 79/98, 6/99 in 66/2000), Zakon o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. 26/99), Zakon o nepravdnem postopku – ZNP (Ur. l. SRS 30/86), Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. 80/99), Zakon o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. 50/97), Zakon o ustavnem sodišču – ZUstS (Ur. l. 15/94) in Zakon o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS (Ur. l. 19/ 94).

13Po ZKP lahko posameznik vloži zasebno tožbo (člen 52), obtožnico, če ima status oškodovanca kot tožilca (1. odst. 268. člena), ugovor zoper obtožnico, če je obdolženec v postopku (člen 274), pritožbo zoper sodbo (člen 366), pritožbo zoper sodbo sodišča II. stopnje (člen 398), pritožbo zoper sklepe preiskovalnega sodnika in druge sklepe (člen 399), ter izredna pravna sredstva kot predlog za obnovo postopka (člen 406 ), predlog za izredno omilitev kazni (člen 418) in zahtevo za varstvo zakonitosti (3. odst. 420. člena).

14Po ZPP se pravdni postopek začne s tožbo (člen 179), zoper sodbo se vloži pritožba na višje sodišče (člen 333), sodni sklepi se lahko izpodbijajo, če pritožbe ZPP izrecno ne izključuje (člen 363). Kot izredna pravdna sredstva je pod omejenimi pogoji na voljo revizija (člen 367), obnovo postopka (člen 394), tožba na razveljavitev sodne poravnave (člen 392) in preko državnega tožilca tudi zahteva za varstvo zakonitosti (člen 385).

15Po ZNP (člen 2) se postopek začne tudi na predlog stranke, glede ostalih pravnih sredstev velja ZZP, če ZNP ne določa drugače.

16V upravnem postopku (ZUP) se postopek lahko začne z zahtevkom stranke (člen 125), možnost pritožbe zoper prvostopno odločbo je vselej podana (člen 229), ne pa tudi zoper sklepe, razen, če jo ZUP izrecno dovoljuje. ZUP pozna več izrednih pravnih sredstev, od katerih lahko stranka uporabi obnovo postopka (člen 260) ter predlog, da se odločba izreče za nično (člen 284).

17ZUS podobno kot ZPP določa, da se postopek začne s tožbo (člen 24), zoper sodbo je možna pritožba na Vrhovno sodišče (člen 70), izredni pravni sredstvi sta obnova postopka (člen 85) in zahteva za varstvo zakonitosti (člen 80), vendar le preko državnega tožilca.

18ZUstS v 1. odst. 50. člena vsakomur omogoča vložitev ustavne pritožbe, če meni,da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica. Kadar posameznik želi iskati zaščito še pred ESČP v Strasbourgu, mora doma izčrpati vsa razpoložljiva pravna sredstva, torej tudi ustavno pritožbo.

19Za postopek pred delovnimi sodišči velja predvsem ZPP, vendar določa ZDSS (člen 34), da se kolektivni spor začne s predlogom.

20Posamezne postopkovne določbe imajo tudi drugi zakoni, vendar so rešitve po svojem bistvu podobne rešitvam komentiranih zakonov z upoštevanjem specifičnosti obravnavane materije, npr. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ (Ur. l. 5/98) ali Zakona o davčnem postopku – ZDavP (Ur. l. 18/96, 87/97, 25/98 in 91/98).

21Ta nujno skopi in površinski oris pravnih orožij, ki jih ima odvetnik na voljo, ko brani interese svoje stranke, nam zaokrožuje sklepno ugotovitev, da odvetništvo brani človeka, njegovo pravno in etično sfero in njegove vrednote. Napredno, strokovno in predvsem visoko etično odvetništvo zato ne vpliva samo na osebno in materialno sfero posameznika, ampak tudi na družbene procese ter razvoj Slovenije kot pravne države.