Klemen Jaklič, 2002

9Kot je bilo že omenjeno v prvem poglavju, vsebine izražanja (oz. ravnanja), kot jih prepoveduje 63. člen, EKČP posredno prepoveduje s svojim 17. členom, ki pravi, da se »nobena določba te Konvencije ne more razlagati v pomenu, da ima katerakoli država, skupina ali oseba kakršnokoli pravico ravnati ali storiti kaj, kar bi imelo za cilj izničenje katerekoli pravice ali svoboščine, določene v tej Konvenciji, ali kar bi imelo za cilj njeno prekomerno omejitev, ki ni predvidena s Konvencijo.«

10Komisija se je na citirani 17. člen EKČP naslonila npr. v obrazložitvi svoje odločitve v primeru Glimmerveen in Hagenbeek v. Nizozemska (4 EHRR 260, 1979). Nizozemski skrajni desničarski politiki so na podlagi svobode izražanja izpodbijali obsodbo zaradi razdeljevanja letakov, katerih vsebina je spodbujala k rasni diskriminaciji (letaki so zagovarjali izgon vseh, ki niso bili bele polti). Komisija je odločila, da je pritožba neutemeljena in zapisala, da je namen 17. člena EKČP »preprečiti totalitarnim skupinam, da v svoje namene in za svoje interese zlorabijo pravice in svoboščine, določene v tej Konvenciji«. Komisija je izrecno poudarila, da bi letaki spodbudili državljane k rasni diskriminaciji, ki je sama prepovedana, ter da zato tudi izražanje, ki jo spodbuja, ne sodi v varovano območje svobode izražanja.

11Na 17. člen EKČP se je Komisija naslonila tudi v svoji odločitvi primera Kühnen v. Nemčija (12. 5. 1988, Application No. 12194/86, 56 DR 205), ko je razložila, da je bila obsodba pritožnika, ki je spodbujal k ponovni ustanovitvi Nacistične stranke, upravičena iz razlogov nacionalne varnosti, varstva javnega reda ter pravic drugih.

12V primeru German Communist Party (KPD) v. Nemčija, Application No. 250/57, 1 YB 222, 1957) je Komisija na podlagi ugotovljenih dejstev iz predhodnega postopka pred nemškim Zveznim ustavnim sodiščem prišla do sklepa, da je bil cilj Nemške komunistične stranke (KPD) vzpostaviti socialistično-komunistični sistem v smislu proletarske revolucije in diktature proletariata, ter da je stranka razglasila svojo predanost tem načelom. Čeprav bi se izkazalo, da si je stranka prizadevala priti do oblasti le po poti ustavnih metod, pa po mnenju Komisije to še ni pomenilo, da se je stranka tudi odpovedala omenjenim totalitarnim idejam. Iz teh razlogov je Komisija na podlagi 17. člena EKČP pritožbo stranke štela kot neupravičeno.