Barbara Kresal, 2002

117Čeprav EKČP ureja predvsem civilne in politične človekove pravice, praksa ESČP ni nepomembna z vidika področja, na katerega posega načelo socialne države, še posebej, če se navezuje na temeljne socialne človekove pravice. V konvencijo sta vključeni npr. prepoved prisilnega dela in sindikalna svoboda. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, pa je razlog predvsem v t. i. »dinamični« interpretaciji posameznih pravic s strani ESČP. Sodišče je v zadevi Airey v. Irska, (9. 10. 1979, A 32) opozorilo na medsebojno povezanost klasičnih pravic, ki jih ureja konvencija, tudi z ekonomskimi in socialnimi pravicami; poudarilo je, da je smisel konvencije v zagotavljanju dejanskih in učinkovitih pravic in da učinkovito uresničevanje določene pravice lahko v določenih primerih zahteva tudi aktivno ravnanje države, da imajo posamezne konvencijske pravice lahko tudi določene socialne učinke, vendar to še ni razlog zoper razlago konvencije, ki se širi na socialno področje. Pomen pravic iz EKČP in relevantne prakse ESČP za področje socialnih pravic je predvsem v zvezi s 6. členom (pravica do poštenega sojenja), saj je sodišče širilo pojem civilne pravice tudi na področje socialnih pravic, nadalje v zvezi s 1. členom Protokola št. 1 (varstvo lastnine), ki se širi tudi na določene pravice iz sistema socialne varnosti, delno pa tudi v zvezi z 8. členom (varstvo zasebnosti). Pregled prakse ESČP je podan pri posameznih ustavnih določbah, ki pomenijo izpeljavo načela socialne države in ki določajo posamezne temeljne socialne človekove pravice.