Lovro Šturm, 2002

19Sodna presoja ESČP se v številnih primerih izrecno ali posredno opira na uporabo načela sorazmernosti, ki ga glede na uporabo angleščine ali francoščine kot delovnih jezikov tega sodišča poimenuje kot načelo proporcionalnosti. Sodišče se je na to načelo sklicevalo izrecno prvič v znanem primeru Belgian Linguistic v. Belgija iz leta 1968 (23. 7. 1968, A 6; Berger, Volume I, s. 15–21), njegovo vsebino pa še natančneje določilo v zadevi Marckx v. Belgija iz leta 1979 (13. 6. 1979, A 31; ibidem, s. 114–119). V obeh primerih je šlo za presojo o kršitvi načela enakosti zaradi neupravičenega razločevanja. Načelo enakosti je kršeno, če za razločevanje ni stvarnega in razumnega razloga. Če je razlog izkazan, pa je treba presoditi, v kakšnem razmerju je glede na cilj in na učinke sredstev za njegovo pravno udejanjanje. Pri tem je treba upoštevati načela, ki se normalno uporabljajo v demokratičnih družbah. Za pravno dopustnost razločevanja ni dovolj, da normodajalec z njim zasleduje legitimen cilj. Načelo enakosti je kršeno tudi takrat, kadar se da jasno ugotoviti, da ni razumne sorazmerne povezave med uporabljenimi sredstvi in ciljem, ki naj ga uresniči zakonska ureditev. V primeru Belgian Linguistic definiranje zahtev v zvezi z spoštovanjem načela proporcionalnosti še ni bilo tako jasno izraženo, kot v primeru Marckx, ki je začrtal standardno formulacijo sodišča, ki se odtlej ponavlja v vseh podobnih primerih: razločevanje je diskriminatorsko in zato pravno nedopustno, “če nima stvarnega in razumnega razloga” (“has no objective and reasonable justification”), to pomeni, če ne zasleduje “legitimnega cilja” (“legitimate aim”). V primeru, da je ta prvi pogoj izpolnjen, je nadaljnja pravnosodna presoja osredotočena na vprašanje, ali je podana “razumno sorazmerna povezava med uporabljenimi sredstvi in želenim ciljem” (“reasonable relation of proportionality between the means employed and the aim sought to be realised”).

20Načelo sorazmernosti je sodišče sicer prvič uporabilo že leta 1961, vendar ga takrat ni izrecno tako poimenovalo. Šlo je za razlago vsebine 15. člena EKČP, ki v izrednih primerih izjemoma dopušča ukrepe, s katerimi se v posamezni državi razveljavijo obveznosti iz konvencije. Takšni ukrepi morajo biti sprejeti le v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere. V dveh zadevah, ki sta se nanašali na 15. člen, to je v primeru Lawless v. Irska (1. 7. 1961, A 3, s. 57) in v primeru Irska v. Združeno kraljestvo (18. 1. 1978, A 25, s. 78–79) je bila sodna presoja osredotočena na vprašanje, ali uporabljeni ukrepi niso šli preko tega, kar so zahtevale okoliščine, oz. povedano z drugimi besedami, ali niso bili nesorazmerni. V obeh primerih sodišče ni ugotovilo, da bi bili ukrepi, ki so jih terjale kritične razmere, prekomerni. Državnim oblastem je dopustilo pravico do sorazmerno širokega prostega preudarka in v tem pogledu tudi dovolj manevrskega prostora pri normativnem urejanju, za kar je sodišče skovalo izraz “margin of appreciation”, ki ga odtlej v vseh podobnih primerih standardno uporablja kot korektivno merilo. Nanj lahko gledamo kot na merilo, ki dodatno omejuje splošno priznane človekove pravice in temeljne svoboščine, ali kot na merilo, ki dopušča umik iz presoje (“escape clause”), pač glede na zorni kot, s katerega to merilo vrednotimo (Eissen, v: Macdonald et al. (ed.), s. 126).

21Sklicevanje na načelo proporcionalnosti je bolj očitno v številnih odločitvah ESČP, ki se nanašajo na člene 8 do 11 iz EKČP, to so določbe o pravici do spoštovanja do zasebnega in družinskega življenja (8. člen), o svobodi mišljenja, vesti in vere (9. člen), o svobodi govora (10. člen) in o svobodi zbiranja in združevanja (11. člen). V teh členih so izjemoma dovoljene zakonske omejitve z njimi priznanih pravic, če so “nujne v demokratični družbi” (“necesary in a democratic society”) in če so podani posebni razlogi ali posebne okoliščine, ki so tudi izrecno navedene, npr. varnost države, javna varnost, zaščita zdravja in morale, zavarovanje ugleda, pravic ali svoboščin drugih ljudi in podobno.

22Pri presoji o tem, kdaj je neka omejitev “nujna”, se ni mogoče izogniti uporabi načela proporcionalnosti. Prvi korak v tej smeri je sodišče storilo v zelo znanem primeru Handyside v. Združeno kraljestvo, o svobodi tiska, (7. 12. 1976, A 24). V svoji odločitvi je presojo o nujnosti oprlo na sorazmernost. Standardna formulacija, ki jo sodišče odtlej uporablja, je zelo jasno izražena tudi v primeru Olsson v. Švedska (24. 3. 1988, A 130, s. 31, 32), ki je obravnaval pravico do družinskega življenja (8. člen). Formulacija se glasi: “pojem nujnosti vključuje, da poseg ustreza prisiljujoči družbeni potrebi in posebej, da je v sorazmerju z legitimnim želenim ciljem” (“the notion of necessity implies that the interference corresponds to a pressing social need and, in particular that it is proportionate to the legitimate aim pursued”).

23V nekaj znanih primerih sodišče ni ugotovilo kršitev načela proporcionalnosti. To je bil že omenjeni prvi tak primer Handyside (obsodba, zaseg in konfiskacija na podlagi angleške zakonodaje o obscenem tisku – 10. člen). Podobno v primeru Klass in drugi v. Nemčija, 6. 9. 1978, A 28 (tajni nadzor pošte in telefona po nemški zakonodaji – člen 8) in šest podobnih primerov (glej Eissen, v: Macdonald et al., s. 130–131). V nekaj znanih primerih je sodišče ugotovilo kršitev zaradi nespoštovanja načela proporcionalnosti. To so primeri The Sunday Times v. Združeno kraljestvo, 26. 4. 1979, A 30 (prepoved poročanja o žrtvah talidomida – člen 10), Dudgeon v. Združeno kraljestvo, 22. 10. 1981, A 45, Norris v. Združeno kraljestvo, 26. 11. 1988, A 142 (kazenska zakonodaja v Severni Irski in v Irski, ki je prepovedovala homoseksualne stike – člen 8), Lingens v. Avstrija, 8. 7. 1986, A 103 (obsodba avstrijskega novinarja zaradi sramotitve zveznega kanclerja – člen 10) in že omenjeni Olsson v. Švedska (odvzem otrok na podlagi sklepa švedskih oblasti in njihova oddaja rejnikom na različnih lokacijah v znatni razdalji med samimi otroki in tudi od doma njihovih staršev – člen 8) in še sedem podobnih primerov (ibidem, s. 129–130).

24V naslednji skupini primerov je šlo za latentno proporcionalnost, kajti sodišče je uporabilo to načelo, ne da bi določbe nanj na tak ali drugačen način napotovale. Nekatere določbe konvencije in protokolov dopuščajo omejitve, ne da bi pri tem izrecno kot kriterij zahtevale obstoj nujnosti v demokratični družbi. To so npr. določbe iz konvencije o pravici do svobode in varnosti (5. člen), o pravici do poroke (12. člen), in o varstvu lastnine (1. člen 1. protokola). Pri zagotavljanju lastnine sodišče postavlja zahtevo, da za poseg v lastnino ni dovolj obstoj legitimnega namena, ki je v javnem interesu, ampak mora biti podana tudi razumna proporcionalna zveza med uporabljenimi sredstvi in ciljem, posebej pa tudi pravično nadomestilo (“a fair balance”) kot kompenzacija za razlaščeno nepremičnino. Pri presoji posegov v lastnino je zanimiva odločitev v zadevi Sporrong in Lönnroth v. Švedska, 23. 9. 1982, A 52, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je treba presoditi, ali je vzpostavljeno pošteno ravnotežje med zahtevami, ki so v splošnem interesu skupnosti na eni strani in zahtevami po varovanju temeljnih človekovih pravic na drugi strani. V obravnavanem primeru je ugotovilo, da je predpis, ki je dovoljeval razlastitev in predvideval porušenje stavb, veljal dolgo časovno obdobje, v katerem je veljala tudi prepoved adaptacij obstoječih objektov in gradnje novih na zemljišču, predvidenem za rušenje in za razlastitev, in je zato nalagal prizadetim prekomerno obremenitev (“excessive burden”), ki ni v skladu s pravičnim ravnotežjem. Načelo poštenega ravnotežja in s tem sorazmernosti se tako razteza preko vseh določb 1. člena 1. protokola konvencije (ibidem, s. 135).

25V nekaterih primerih pa pri določbah konvencije ne gre za izrecne omejitve, ampak za omejitve, ki so podane na posreden način. To so določbe o pravici do poštenega sojenja (6. člen), o pravici do izobrazbe (2. člen 1. protokola), o pravici do svobodnih volitev (3. člen 1. protokola). Na koncu naj omenimo, da sodna presoja ESČP upošteva proporcionalnost tudi kot vidik zagotavljanja pravice ali pozitivne obveznosti posamezne države. To so določila o prepovedi mučenja (3. člen), o prepovedi suženjstva in prisilnega dela (4. člen) pa tudi pozitivne določbe, namenjene državam, ki izhajajo iz pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen). V obravnavi takih primerov sodna presoja zahteva tehtanje interesov, vzpostavljanje pravičnega in poštenega ravnotežja in prepoveduje prekomerne posege (ibidem, s. 137–140).