Peter Pavlin, 2011

35ESČP je leta 1979 s sodbo v primeru Sunday Times proti Združenemu kraljestvu (A  30, 26. 4. 1979) odločilo: »47. Sodišče opozarja, da beseda ‘zakon’ v izrazu ‘določen z zakonom’ ne vsebuje samo pisano pravo, temveč tudi nepisano pravo. V skladu s tem Sodišče ne daje pomena dejstvu, da je žalitev sodišča stvaritev občega prava in ne zakonodaje. Bilo bi v nasprotju z namenom piscev osnutka Konvencije, če bi zavzeli stališče, da omejitev, ki jo nalaga obče pravo, ni ‘določena z zakonom’, samo na podlagi, da ni izrečena v zakonodaji. To bi odvzelo državi občega prava, ki je stranka te Konvencije, zaščito iz 2. odst. 10. člena in udarilo v same temelje pravnega sistema te države. […]

49. Po mnenju Sodišča sta dve od zahtev, ki izhajajo iz izraza ‘določen z zakonom’, naslednji. Prvič, zakon mora biti ustrezno dostopen, državljan mora imeti napotek, ki je ustrezen v okoliščinah pravnih pravil, ki se uporabljajo za konkretni primer. Drugič, norma se ne more šteti za ‘zakon’, razen če je formulirana z zadostno določenostjo, ki omogoči državljanu, da ureja svoje delovanje; biti mora sposoben – če je potrebno, z ustreznim nasvetom – da vnaprej vidi do stopnje, do katere je to glede na okoliščine razumno, posledice, ki mu jih lahko določeno delovanje naprti. Te posledice ne morejo nujno biti predvidljive z absolutno gotovostjo, izkušnje kažejo, da je to nedosegljivo. Ponovno, čeprav je gotovost zelo zaželena, lahko pripelje s seboj pretirano togost in zakon mora biti sposoben, da gre v korak s spreminjajočimi se okoliščinami. Tako so mnogi zakoni neizbežno formulirani v izrazih, ki so v večjem ali manjšem obsegu nedoločeni, in katerih interpretacija in uporaba sta praktični vprašanji.«