Boštjan M. Zupančič, 2002

14a) Glej komentar 19. člena.

15b) Točka c 1. odst. 5. člena EKČP je pri opredelitvi pripornih razlogov določnejša od slovenske ustave. Dovoljuje namreč: “zakonit odvzem prostosti, ki je potreben zato, da bi osebo privedli pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje, ali kadar je to utemeljeno nujno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju”. Predvsem priporni razlog “za preprečitev storitve kaznivega dejanja” ESČP razlaga ozko. V primeru Guzzardi v. Italija (6. 11. 1980, A 39) je npr. zapisalo: “102. [5. člen Konvencije ne dopušča] generalne prevencije usmerjene zoper posameznike ali kategorije ljudi, kot so npr. pripadniki organiziranih kriminalnih združb, ki naj bi predstavljali nevarnost zaradi njihovega nagnjenja k nadaljevanim kaznivim dejanjem; omenjeni člen zgolj daje državam podpisnicam na voljo orodje za preprečitev konkretnega in specifičnega kaznivega dejanja.”

16c) Glede dolžine trajanja pripora (v povezavi s pravico do sojenja v razumnem roku) je sodišče odločalo v vrsti primerov (v nobenem pa ni postavilo specifičnega roka, ki bi določal zgornjo mejo pripora). Najbolj eksemplaričen je primer Neumeister v. Avstrija (27. 6. 1968, A 8), v katerem je Komisija navedla nekaj kriterijev: “1. Komisija je menila, da je najpomembnejše vprašanje določitev pojma razumnega roka. Ta se lahko ugotovi le na podlagi dejstev in ne in abstracto. Da bi se pospešil ustrezen razvoj, je potrebno po mnenju Komisije vsak posamezni primer preučiti po naslednjih sedmih merilih:

– dolžina pripora; vendar Komisija s tem ne želi postaviti časovne omejitve glede pripora. Dolžina se tudi ne sme meriti sama zase, temveč je samo eno izmed meril za dosego razumnosti roka;

– primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, kakor tudi primerjava s kaznijo, ki grozi glede na obtožbo. Komisija pravi, da je pripor podoben kazni, vendar pa se mora pri sojenju upoštevati v razmerju med kaznijo in priporom tudi domneva nedolžnosti, kot izhaja iz 6. člena EKČP. Kolikor je sama dolžina pripora preveč podobna kazni, ki grozi v primeru obtožbe, se postavi pod vprašaj domneva nedolžnosti;

– materialne, moralne in druge posledice pripora na priprtega, ki presegajo meje normalnega;

– ravnanje obdolženega oz. obtoženega; ali je prispeval k zamudi ali k hitrosti preiskave ali obravnave, ali so bili postopki zamujeni zaradi prošenj, pritožb ali drugih pravnih sredstev, ki jih lahko vlaga obtoženi, ali je prosil za izpustitev na podlagi varščine ali drugih zagotovil, da se bo pojavil pred sodiščem. Komisija je ocenila, da obtoženi, ki zavrača sodelovanje s preiskovalnimi organi ali ki uporablja pravna sredstva, ki so mu na voljo, s tem upravičeno pomaga zlasti sebi in naj zato ne bi bil kaznovan, razen če jih zlorabi;

– težave s preučevanjem primera (njegova zapletenost glede na dejstva, število prič ali število obdolženih oz. obtoženih);

– na kakšen način je bila preiskava vodena: sistem uporabljenih postopkov preiskave, vodenje preiskave s strani pristojnih organov;

– ravnanje sodnih oblasti: ravnanje s prošnjami za zavrnitev primera, uspešen konec glavne obravnave.”