Odločitve ESČP
Jadranka Sovdat, 2011
16Sodba Kovach proti Ukrajini (7. 2. 2008, § 51–61): Volilna komisija je zaradi nepravilnosti pri glasovanju razveljavila glasovanje na štirih voliščih in prav to je pripeljalo do tega, da je bil v pridobitvi poslanskega mandata uspešen pritožnikov nasprotnik. Volilni izidi so bili razveljavljeni zaradi resnih kršitev volilnega zakona (v volilne skrinjice na posameznih voliščih naj bi bile vložene dodatne glasovnice) in na podlagi določbe volilne zakonodaje, po kateri se lahko glasovanje na volišču razglasi za neveljavno tudi v primerih, če obstajajo “druge okoliščine”, ki bi onemogočile ugotovitev volje volivcev. Ugotovljeno je bilo tudi, da so v noči po zaprtju volišč in štetju glasov člani volilnega odbora v enem okraju nezakonito odprli zapečateno volišče ter odnesli izvirnike volilnih zapisnikov in več veljavnih glasovnic, naslednji dan naj bi jih predsednik prinesel na volilno komisijo. Razlogi za takšno ravnanje niso bili navedeni. Centralna volilna komisija je zavrnila pritožnikovi pritožbi. Prvo zavrnitev je utemeljila s tem, da je prav v pristojnosti volilne komisije, da ugotovi obstoj “drugih okoliščin”, zaradi katerih je izid volitev neveljaven. Drugo pritožbo, v kateri je pritožnik uveljavljal to, da je bil v času volilne kampanje objavljen poziv volivcem v lokalnem časopisu, naj podprejo pritožnikovega nasprotnika, ki sta ga podpisala tudi predsednik in tajnik volilne komisije volilnega okrožja, na katerem so bili razveljavljeni izidi glasovanja, in nepravilno hrambo volilnega materiala (pri čemer je član volilne komisije ugotovil, da zavoji z glasovnicami niso bili zapečateni, da so nekatere glasovnice poškodovane in da torej ni nemogoče, da so imele tretje osebe dostop do volilnega materiala), je prav tako zavrnilo kot neutemeljeno. Obe odločitvi je potrdilo Vrhovno sodišče. Na vprašanje, ali neupoštevanje vseh glasov na volišču, na katerem so se zgodile nepravilnosti, ne upoštevaje obseg nepravilnosti in ne upoštevaje njihov vpliv na volilni izid v volilnem okrožju, sploh lahko pride v poštev kot ukrep, ki zasleduje legitimen cilj, ESČP ne odgovori, ker gre za kršitev volilne pravice že zaradi arbitrarne odločitve pristojnih organov. Niti volilne komisije niti nacionalno sodišče se niso opredelili do tega, katere dejavnike je mogoče šteti med “druge okoliščine”, niti se niso opredelili do kredibilnosti akterjev volitev. Poleg tega pa nobena od nacionalnih odločitev ni obrazložila, zakaj naj bi posamezne kršitve toliko vplivale na izid volitev, da je bilo nemogoče ugotoviti voljo volivcev. Zato je odločitev o razveljavitvi izidov glasovanja arbitrarna in nesorazmerna omejitev volilne pravice.
17Sodba Petkov in drugi proti Bolgariji (11. 6. 2009 § 59– 66): Pritožniki so imeli potrjeno kandidaturo. Nacionalno gibanje Simeon II je zahtevalo razveljavitev kandidature in pri regionalni volilni komisiji tudi uspelo; pritožniki so uspeli pred vrhovnim upravnim sodiščem in pri volilni komisiji zahtevali ponovno vzpostavitev kandidature, kar se ni zgodilo. Po volitvah je skupina poslancev zahtevala pri US, naj razveljavi izvolitev kandidatke, ki je nasledila enega izmed pritožnikov; kandidati niso imeli dostopa do US. US je zahtevo zavrglo. Navedlo je, da je bila sicer volilna komisija vezana na odločitev sodišča in bi jo morala upoštevati; ker je ni, pa to po volitvah lahko povzroči le odškodninsko odgovornost države, ni pa mogoče razveljaviti izvolitve osebe, ki je nasledila pritožnika na glasovnici; njo so namreč izvolili volivci.
18ESČP ugotovi tako kršitev 3. člena 1. protokola kot kršitev 13. člena EKČP: Učinkovit sistem volilnih pritožb, kot ga določa Zakonik dobre prakse v volilnih zadevah, je pomembno jamstvo proti arbitrarnosti volilnega postopka. V demokratični družbi, ki je zavezana vladavini prava, ni v prosti presoji oblasti, da izraža neodobravanje ugotovitev iz pravnomočne sodne odločbe tako, da se ne ravna v skladu z njo. Učinkovita zaščita pritožnikove pasivne volilne pravice predpostavlja, da se bodo volilni organi ravnali v skladu s sodbami, s katerimi je odločeno o njihovih odločitvah. Ker se niso, so bila pritožniku odvzeta procesna jamstva, ravnanje organov je bilo arbitrarno. Zakon, ki je omogočal zahtevo za deregistracijo kandidature, je bil uveljavljen le dva in pol meseca pred volitvami in namesto da bi zahteval preverjanje kandidatur pred potrditvijo, je omogočil strankam in koalicijam njihovo izpodbijanje v omejenem časovnem obdobju. S tem je bil vzpostavljen mehanizem, ki je vodil do resnih praktičnih težav in odpiral pravna vprašanja, ki naj bi bila preverjena v časovno omejenem obdobju, kar je privedlo do kršitve volilne pravice, ker volilni organi niso izvršili sodbe vrhovnega upravnega sodišča. Odškodninska odgovornost države ne more biti učinkovito pravno sredstvo v primerih, ko so oblasti onemogočile kandidaturo na parlamentarnih volitvah. Če bi kršitve 3. člena 1. protokola lahko odpravili na tak način, bi bilo mogoče v posameznih primerih z arbitrarnimi odločitvami odvzeti kandidatom pasivno volilno pravico in celo zrežirati volitve. Zato je v primeru, ko kršitve volilne pravice ni mogoče odpraviti pred volitvami, njene posledice mogoče odpraviti samo s povolilnim pravnim sredstvom. Členu 13 EKČP ustreza le tak postopek, v katerem kandidat lahko zavaruje svojo pasivno volilno pravico pred telesom, ki je sposobno presoditi, kakšen učinek je imela kršitev volilne pravice na izid volitev, in če ugotovi njeno resnost, ki lahko vpliva na izid, mora imeti pooblastilo za delno ali popolno razveljavitev volitev. Kandidatu ali kateremu koli drugemu udeležencu volilnega postopka mora biti zagotovljena možnost direktnega dostopa do sodišča, sicer pravno sredstvo ni učinkovito (ista sodba, § 74–82).
19Sodba Namat Aliyev proti Azarbajdžanu: (8. 4. 2010, § 70–91): Da bi lahko ugotovili vpliv kršitve na volilni izid, je treba najprej ugotoviti resnost in stopnjo nepravilnosti. Pritožnik ima pravico, da se pod poštenimi in demokratičnimi pogoji poteguje za izvolitev. ESČP ugotavlja resnost pritožnikovih navedb glede nepravilnosti v volilnem postopku (odkrita podpora lokalnih oblasti, državnih uradnikov in šefov državnih institucij protikandidatu, policisti naj bi nadlegovali opazovalce in jih izključevali z volišč, nekateri volivci naj ne bi bili vpisani v volilni imenik in zato naj ne bi mogli izvrševati volilne pravice, primeri večkratnega glasovanja in vlaganja glasovnic v volilne skrinjice, nasprotja v zapisnikih o volilnih izidih) in ocenjuje, da bi, če bi bilo potrjeno, da so se zgodile, lahko ogrozile demokratično naravo volitev. Vendar mora biti ESČP previdno pri prevzemanju funkcije prvostopenjskega sodišča glede ugotavljanja dejstev, kadar to ni neizogibno glede na okoliščine primera, prav tako ni njegova naloga preverjati, ali zatrjevane nepravilnosti v volilnem postopku kršijo državno volilno pravo. Njegova naloga je, da ugotovi, ali je država izpolnila svojo obveznost izvajati volitve pod svobodnimi in poštenimi pogoji in posamezniku zagotoviti učinkovito izvrševanje njegovih volilnih pravic. Obstoj sistema učinkovitega preizkusa individualnih pritožb v volilnih zadevah je eno izmed temeljnih jamstev svobodnih in poštenih volitev. Tak sistem zagotavlja učinkovito izvrševanje aktivne in pasivne volilne pravice, vzpostavlja splošno zaupanje v državno upravljanje volilnega postopka in je pomembno sredstvo v rokah države za izpolnitev pozitivne dolžnosti iz 3. člena 1. protokola. Presoja ESČP se omejuje na to, ali so postopki pred domačimi sodišči in odločitve, ki so jih ta sprejela, arbitrarni. Volilni spori morajo potekati hitro, zato države lahko vzpostavijo stroga postopkovna jamstva, vendar pa ta ne morejo služiti zniževanju učinkovitosti pritožbenega postopka in sodišča morajo vložiti pristen napor za preučitev utemeljenosti argumentiranih individualnih pritožb. V tem primeru je volilna komisija splošno zavrnila pritožbene navedbe in svojo utemeljitev oprla le na izjave članov volilnih organov, ne da bi se opredelila do pritožnikovih konkretnih navedb, centralna volilna komisija o pritožnikovi pritožbi, ki naj bi ji bile po pritožnikovih trditvah priložene izvirne listine, sploh ni odločila, sodišči pa sta zavrnili pritožbi na podlagi skrajno rigidnega in formalističnega pristopa, ker naj bi pritožnik vlogi priložil fotokopije izjav opazovalcev in dokumentov, ne pa izvirnikov ali njihovih overjenih kopij, na pritožnikovo zatrjevanje glede nasprotij v volilnih zapisnikih pa sploh nista odgovorili. Pritožniku tako ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo volilne pravice, zavrnitev njegovega pravnega sredstva je bila arbitrarna.