Matej Avbelj, 2011

14Protokol 1 k EKČP določa, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnimi interesi ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.

15ESČP je razvilo obsežno sodno prakso s področja dopustnosti posegov v mirno uživanje svojega premoženja oz. dopustnosti odvzema tega premoženja. Iz nje izhaja, da imajo države članice široko polje proste presoje glede opredelitve pojma javna korist oz. interes, ki upraviči poseg v lastninsko pravico (glej Yildiz in drugi proti Turčiji, 12. 1. 2010, št 37959/04). Lastninska pravica vidika države ni le negativna, temveč je tudi pozitivna dolžnost (glej Öneryıldız proti Turčiji, št. 48939/99). Če država sicer z namenom zasledovanja javne koristi močno poseže v pravico do mirnega uživanja premoženja, pri čemer poseg ni bil vnaprej predvidljiv, trajal pa je dolgo časa, tako da je bila uporaba premoženja kontinuirano onemogočena, nacionalna ureditev pa prizadetim posameznikom zaradi neaktivnosti in tudi finančne nezmožnosti države, ki ne more biti upoštevna, ne daje možnosti doseči razlastitve, gre za kršitev 1. člena Protokola 1 EKČP (Potomska in Potomski proti Poljski, 29. 3. 2011, št. 33949/05).

16Prav tako je ESČP v številnih sodbah razložilo pojem pravične odškodnine v primeru razlastitve. Vodilni precedens ESČP s področja arbitrarnega odvzema lastninske pravice, ko gre za ustrezno odškodovanje, je zadeva Papamichalopoulos in drugi proti Grčiji. (Zbirka A,  št 330-B). V tej zadevi je šlo za t. i. de facto nezakonito razlastitev kot posledico grške vojaške okupacije, ki je trajala več kot dve desetletji. Ker vračilo zemljišča v naravi ni bilo mogoče, je morala Grčija plačati škodo in izgubo uživanja nepremičnine, trenutno vrednost zemljišča, tj. tisto ob izdaji sodbe ESČP, z dodano vrednostjo na račun tam stoječih stavb. Ta precedens so potrdile še odločitve v zadevah Belvedere Alberghiera S.r.l. proti Italiji (30. 10. 2003, št 31524/96) in Carbonara in Ventura proti Italiji  (11. 12. 2003, št 24638/94), kjer je prav tako šlo za nezakonit odvzem premoženja. V zadevi  Guiso-Gallisay proti Italiji (22. 12. 2009, št 58858/00) pa je ESČP to sodno prakso nekoliko spremenilo, rekoč da gre v primerih, ko gre za razlastitev zaradi gradnje (constructive expropriation), do katere je prišlo po izvedenem postopku, ni pa bila plačana ustrezna odškodnina, oškodovancu odškodnina glede na stanje ob odvzemu lastninske pravice in ne ob izdaji sodbe ESČP.