Boštjan M. Zupančič, 2002

13V primeru Fox, Campbell in Hartley v. Združeno kraljestvo (30. 8. 1990, A 182) je ESČP zapisalo: »32. ‘Razumnost’ suma, na katerem mora temeljiti aretacija, tvori bistven del jamstev proti arbitrarni aretaciji in priporu ter so določene v točki c) 1. odst. 5. člena. ESČP se strinja s Komisijo in Vlado, da ‘razumni sum’ predpostavlja obstoj dejstev ali podatkov, ki bi zadovoljili objektivnega opazovalca, da je dotična oseba storila kaznivo dejanje. Kaj pa se lahko smatra za ‘razumno’, je odvisno od vseh okoliščin.«

14Pravica do obveščanja o razlogih za odvzem prostosti zahteva, da mora obvestilo o razlogih za odvzem prostosti vsebovati dovolj »informacij o dejstvih in dokazih, na katerih temeljijo razlogi za odvzem prostosti«, ne zadošča torej zgolj navedba kaznivega dejanja (ali celo člena kazenskega zakona), zaradi suma katerega je osebi odvzeta prostost (Application 8098-77, Decisions and Reports 16, p. 111).

15Jamstva iz 5. člena EKČP se ne nanašajo zgolj na kazenske postopke, čeprav 2. odst. 5. člena EKČP govori o »aretaciji«. V primeru Van der Leer v. Nizozemska (21. 2. 1990, A 170-A,), kjer je šlo za prisilno hospitalizacijo v psihiatrični ustanovi, je ESČP zapisalo: »27. [2. odst. 5. člena] je potrebno razlagati v luči celotnega 5. člena, katerega namen je varovati vsakogar pred samovoljnimi posegi v osebno svobodo. Zato se besedi ‘aretacija’ ali ‘obtožba’ iz 2. odst. ne nanašata zgolj na kazenske primere.«

16Slovenska Ustava nikjer ne določa, da je potrebno vsakogar, ki mu je odvzeta prostost, brez odlašanja privesti pred sodno vejo oblasti. V tem pogledu je EKČP širša. Tretji odst. 5. člena EKČP namreč določa, da je potrebno vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost zaradi suma kaznivega dejanja, nemudoma privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast. Vodilni primer glede razlage besede »takoj« (“nemudoma”) je Brogan in ostali v. Združeno kraljestvo (29. 11. 1988, A 145-B). V tem primeru je ESČP kot kršitev Konvencije opredelilo policijsko pridržanje osumljencev terorizma, ki je brez sodnega nadzora trajalo štiri dni in šest ur. Pri tem je med drugim pojasnilo: »59. Čeprav je potrebno besedo ‘takoj’/’nemudoma’ razlagati v luči celotnih okoliščin posameznega primera, ne smemo dovoliti, da bi pomen teh okoliščin prevladal nad samim bistvom jamstva, ki ga predstavlja 3. odst. 5. člena, in dejansko negiral obveznost države, da prijetega izpusti ali ga brez odlašanja privede pred sodno oblast.« Čeprav ESČP v nobeni svoji odločbi ni postavilo izrecnega časa, v katerem mora biti aretirana oseba privedena pred sodišče (po slovenski zakonodaji je to 48 ur), je z odločitvijo v primeru Brogan (kjer je šlo za posebne okoliščine, povezane s terorizmom), jasno pokazalo, da “takoj”/”nemudoma” razlaga zelo strogo.

17V primeru Lawless v. Irska (1. 7. 1961, A 3) je ESČP odločilo o preventivnem odvzemu prostosti in priporu osebam, ki so nevarne, vendar jih država ne misli obtožiti kaznivega dejanja. V omenjenem primeru je policija iz razlogov nacionalne varnosti in javnega reda za pet mesecev pridržala osumljenega sodelavca IRE, ne da bi ga obtožila kaznivega dejanja. ESČP je tovrstno prakso obsodilo in med drugim zapisalo: »27. […] Sodišče mora najprej povedati, da so pravila, postavljena v 1. c) odst. 5. člena ter v 6. členu v pričujočem primeru vsako zase nerelevantna, prva zato, ker gospod Lawless ni bil zaprt zaradi „nepokoritve zakonitemu ukazu sodišča”, druga pa zato, ker proti njemu ni bilo kazenske obtožbe. […]

1828. […] Sodišče mora odgovoriti na vprašanje, ali […] se besedna zveza „potreben zato, da bi osebo privedli pred pristojno oblast” v 1. (c) odstavku 5. člena nanaša samo na besede „ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje” ali tudi na besede „kadar je to utemeljeno nujno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja”.

1929. […] Omenjena določba dovoljuje odvzem prostosti samo, kadar je tak odvzem opravljen, da se oseba privede pred pristojen sodni organ, ne glede na to, ali je taka oseba oseba, ki je utemeljeno osumljena kaznivega dejanja ali oseba, ki bi ji bilo razumno preprečiti storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju. […] 1. (c) odstavek 5. člena je treba brati v povezavi s 3. odstavkom istega člena, s katerim skupaj tvorita celoto. […] 3. odstavek izrecno pravi, da je treba „vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami tč. c 1. odstavka tega člena, takoj privesti pred sodnika […]”.

20[…] Če konstrukcija Sodišča glede zgoraj omenjenih določb ne bi držala, bi bila vsakomur, osumljenemu pripravljanja poskusa kaznivega dejanja, lahko prostost odvzeta in bi bil lahko pridržan za nedoločen čas zgolj na podlagi upravnega akta, pri tem pa tega ne bi mogel uveljavljati kot kršitev Konvencije. […]

2130. […] Pokazano je bilo, da pridržanje gospoda Lawlessa od 13. julija do 11. decembra 1957 ni bilo opravljeno, „da bi osebo privedli pred pristojno oblast”, in da med svojim pridržanjem ni bil priveden pred sodnika zaradi sojenja „v razumnem roku”. […] Pridržanje po […] irskem zakonu iz leta 1940 je nasprotovalo 5. členu Konvencije. […]«