Odločitve ESČP
Blaž Ivanc, 2011
29Niti Komisija niti ESČP v svojih odločitvah pravici do ugovora vesti (vojaški službi oziroma dolžnosti) nista priznali položaj pravice, ki je varovana po EKČP. V primeru obsojenega duhovnika Jehovih prič, ki je poleg vojaškega služenja zavračal tudi civilno služenje vojaške službe (X. proti Avstriji, 2. 4. 1973), je Komisija poudarila, da je treba določbo 9. člena EKČP, ki varuje svobodo misli, vesti in veroizpovedi razlagati v povezavi s točko b tretjega odstavka 4. člena EKČP, po kateri služba vojaške narave ali njena nadomestna oblika ne predstavlja s konvencijo prepovedanega prisilnega ali obveznega dela. Iz navedene določbe tudi izhaja, da je državam pogodbenicam EKČP prepuščeno odločanje o priznavanju ugovora vesti v zvezi z vojaško službo in tudi morebitno zakonsko ureditvijo civilnega služenja vojaške službe. Pristop, po katerem je odločanje o priznavanju pravice do ugovora vesti vojaški službi, kakor tudi o njegovem dometu, v izključni pristojnosti države pogodbenice, je bil potrjen v številnih primerih (prim. X. proti Zvezni republiki Nemčiji, 5. 7. 1977; Ugovarjalci vesti proti Danski, 7. 3. 1977; A. proti Švici, 9. 5. 1984; N. proti Švedski, 11. 10. 1984; Autio proti Finski, 6. 12. 1991; Peters proti Nizozemski, 30. 11. 1994, Heudens proti Belgiji, 22. 5. 1995). Razlaga, da z določbo 9. člena EKČP niso varovane vse odločitve, katerih motiv je versko ali drugačno prepričanje, je bila podlaga za zavrnitev sprejema pritožbe lastnikov lekarne, ki zaradi ugovora vesti nista želela izdajati kontracepcijskih sredstev, ki so jih stranke zahtevale na podlagi zdravniškega recepta. Sodišče zadeve ni vsebinsko presojalo, ampak je zgolj poudarilo, da če je prodaja kontracepcijskih sredstev zakonita in le-teh ni mogoče pridobiti drugače kot le v lekarni in na podlagi zdravniškega recepta, pritožnika ne moreta dajati prednosti svojemu prepričanju in ga vsiljevati drugim kot opravičila za njuno zavračanje prodaje navedenih produktov. Z enako mero odsotnosti preudarka o posebni varovani vsebini (differentia specifica) pravice do ugovora vesti kot pomembnega vidika pravice do svobode vere in do svobode vesti je zaznamovan tudi argument sodišča, da lahko pritožnika svoje prepričanje na različne načine izražata izven poklicne sfere (Pichon in Sajous proti Franciji, 2. 10. 2001).
30V primeru Thlimmenos proti Grčiji (6. 4. 2000) je bila okoliščina, da je bil pritožnik obsojen zaradi ugovora vesti vojaški dolžnosti, odločilni razlog, da mu ni bila dostopna služba pooblaščenega revizorja. Sodišče primera sicer ni presojalo z vidika kršitve pravice do ugovora vesti vojaški službi, ampak je ugotovilo kršitev 14. člena EKČP zaradi diskriminatorskega ravnanja v povezavi z zagotovljeno svobodo misli, vesti in vere (9. člen EKČP). Zaradi očitne diskriminiranosti ravnanja tožene države sodišče v svoji odločitvi ni dodatno obrazložilo, v kakšni meri to ravnanje posega že v samo vsebino 9. člena EKČP. Večkratna obsodba pritožnika zaradi zavračanja nošenja vojaške obleke (Ülke proti Turčiji, 24. 1. 2006) po mnenju sodišča predstavlja ponižujoče ravnanje s pritožnikom, ki presega normalno stopnjo ponižanja, značilno za izvrševanje kazenske sankcije zapora ali ukrepa pripora. Odločitev je sodišče oprlo na določbo 3. člena EKČP in zaradi ugotovljene kršitve ni vsebinsko presojalo zatrjevane kršitve 9. člena EKČP. Iz obeh primerov posredno izhaja, da sodišče pravici do ugovora vesti pripisuje večji pomen in priznava, da je lahko v povezavi z varovano vsebino svoboščine iz določbe 9. člena EKČP bistvena (prim. Evans, 176).
31V zadnji odločitvi Bayatyan proti Armeniji (27. 10. 2009), ki je bila predložena v odločanje velikemu senatu, je sodišče ponovno zavzelo stališče, da določba 9. člena EKČP, če jo razlagamo v luči točke b tretjega odstavka 4. člena EKČP, ne zagotavlja pravice do ugovora vesti v primeru služenja vojaške dolžnosti. Pritožnik se je posebej skliceval na zahtevo, da je EKČP živ instrument in jo je treba razlagati glede na sodobne okoliščine in pogoje. V primeru pritožnika se je Armenija zavezala k priznanju pravice do ugovora vesti in jo v času odločanja pred ESČP tudi uzakonila. Opozoriti velja, da je Veliki senat ESČP v zadevi soočen z enako dilemo, kot je bil v primeru Yeo-Bum Yoon in Myung-Jin Choi proti Republiki Koreji Odbor za človekove pravice. Če bo ESČP sledilo njegovi praksi in argumentaciji, bo moralo razširiti vsebino in pomen 9. člena EKČP v smislu vključitve pravice do ugovora vesti.
Literatura k členu:
Alexy, Theorie der Grundrechte, Suhrkamp Taschenbuch Verlag, Wissenschaft 582, Baden-Baden 1994;
Alexy, Begriff und Geltung des Rechts, Alber 2003;
Böckenforde, Staat, Gesellschaft, Freiheit, Studien zur Staatstheorie und zum Verfassungsrecht, Frankfurt na Majni 1976;
Cerar, Ugovor vesti v slovenski pravni ureditvi, Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ljubljana 1992, s. 27–35;
Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/rights/charter/docs/network_commentary_final%20_180706.pdf;
De Sousa e Brito, Conscientous Objection, v: Linholm et al., (ur.), Facilitating Freedom of Religion or Belief: A Desktop, Leiden 2004, s. 273–289;
van Dijk et al. (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izd., Intersentia, Antwerpen 2006;
Ermacora et al., International Human Rights – Documents and Introductory Notes, Law Books in Europe, Dunaj 1993;
Evans, Freedom of Religion Under the European Convention on Human Rights, Oxford 2003;
Frenz, Handbuch Europarecht, Band 4: Europäische Grundrechte, Springer 2009;
Frowein/Peukert, Europaische Menschenrechtekonvention, Engel 2009 (3. izdaja);
Grimm, Conflicts between general laws and religious norms, Cardozo Law Review, Vol. 30, 6, s. 2369–2382;
Harris et al,, Law of the European Convention on Human Rights, Oxford 2009 (2. izdaja);
Isensee/Kirchhof, Handbuch des Staatsrecht, Band IV, Freiheitsrechte, Heidelberg 1989;
Jacobset al., The European Convention on Human Rights, Oxford 2010 (5. izdaja);
Korošec, Medicinsko kazensko pravo, Ljubljana 2004;
Martínez-Torrón/Durham, Religion and the Secular State, General Report, XVIII. mednarodni kongres primerjalnega prava, Washington 2010;
Meyer-Ladewig, Europäische Menschenrechtskonvention, Handkommentar, 2. Auflage, Nomos 2006;
Novak, Šola in otrokove pravice, Ljubljana 2004;
Pavčnik, Teorija prava: Prispevek k razumevanju prava, 3. razširjena, sprem. in dop. izd., Ljubljana 2007;
Polajnar – Pavčnik/Wedam Lukić (ur.), Pravo in medicina, Ljubljana 1998;
Raz, The Authority of Law, Essays on Law and Morality, Second Edition, Oxford 2009;
Schinkel, Conscience and Conscientious Objections, Amsterdam 2007;
Takemura, International Human Rights to Conscientious Objection to Military Service and Individual Duties to Disobey Manifestly Illegal Orders, Springer 2009;
Tettinger et al., Gemeinschaftskommentar zur Europäischen Grundrechte-Charta, Beck 2006.
Odločitve US glej – http://www.us-rs.si/odlocitve/