Metoda Orehar Ivanc, 2011

722. člen 1. Protokola k EKČP (pravica do izobraževanja) se glasi: »Nikomur ne sme biti odvzeta pravica do izobraževanja (right to education, droit á l’instruction). Pri izvajanju funkcij, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem (education and teaching), mora država spoštovati (shall respect; respectera) pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem.«

73Sodišče je po letu 2001 v dveh odločbah razvilo stališča o vsebini 2. člena 1. Protokola z vidika pravice staršev do vzgoje otrok v skladu z lastnim prepričanjem, ki jih je oblikovalo v dotlej nosilnih sodbah v zadevah Kjeldsen, Busk Madsen in Pedersen proti Danski (7. 12. 1976) in Valsamis proti Grčiji (18. 12. 1996). V obeh zadevah je šlo za vprašanje, ali bi morala biti staršem dana (večja) možnost (od predvidene), da njihov otrok ne obiskuje verskega pouka. Sodišče je v obeh primerih presojalo, ali vsebina predmeta ustreza zahtevam po objektivnosti, kritičnosti in pluralnosti, in če ne, ali je zagotovljena ustrezna možnost, da  je otrok obiskovanja tega predmeta oproščen. V obeh zadevah je bila ugotovljena kršitev navedene določbe. V zadevi Folgerø in drugi proti Norveški (29. 6. 2007), sprejeti s tesno večino devetih glasov proti osmim, je bil predmet presoje pouk krščanstva, religije in filozofije kot obvezen predmet v norveških osnovnih šolah, izjeme pa so bile določene le glede obiska določenih vsebin. Sodišče je pripisalo polno legitimnost namena zakonodajalca, ki ga je zasledoval z uvedbo spornega predmeta, tj. zagotoviti odprto in vključujoče šolsko okolje, ne glede na otrokovo družbeno okolje, veroizpoved ali narodno pripadnost, kjer bodo otroci imeli možnost za srečanje z različnimi verskimi in filozofskimi prepričanji. Prav tako ni bilo sporno, da je v državi, kjer 85 % prebivalstva pripada veroizpovedi, ki predstavlja pomemben sestavni del norveške zgodovine in tradicije, približno polovica vsebin namenjena seznanitvi s to veroizpovedjo. V tem obsegu gre za polje presoje države članice. Ob primerjavi vsebin, namenjenih krščanstvu in drugim veroizpovedim, kot so bile opredeljene v učnem načrtu in aktih ministrstva, pa je Sodišče ugotovilo, da razlikovanje med njimi ni le kvantitativno, temveč kvalitativno (prim. §§ 90–94), in da ni mogoče na tak način doseči zasledovanega namena. Glede na to je presojalo, ali je staršem zagotovljena ustrezna možnost, da otroci ne obiskujejo spornega predmeta. V skladu s predpisi jim je bila dana možnost, da otrok ne obiskuje tistih ur, ki niso namenjene le posredovanju znanja, ampak navzočnosti oziroma sodelovanju pri verskih aktivnostih. Glede ostalih vsebin je bila staršem dana možnost, da pisno zahtevajo oprostitev od tistih vsebin, za katere štejejo, da predstavljajo izvrševanje druge vere ali pripadnost drugi življenjski filozofiji. Ker bi to od staršev zahtevalo sprotno spremljanje poteka učnih vsebin in vnaprejšnjo zahtevo za oprostitev, ker je morala biti zahteva staršev razumno obrazložena in ker že pogoj postavljanja sprotnih zahtev učitelju, ki vodi pouk, lahko starše odvrne od postavitve sicer upravičene zahteve, je Sodišče zaključilo, da taka ureditev, ki zahteva razkritje intimnega področja njihovih prepričanj, pomeni pretežko breme za starše. V sistemu, v katerem so državne šole odprte vsakomur, možnost ustanovitve zasebne šole ne predstavlja sorazmerne izbire, ki bi državo odvezovala dolžnosti, da v obravnavanem primeru zagotovi ustrezno možnost za oprostitev obiska spornega predmeta. Sodišče je zaključilo, da »ne glede na mnoge hvalevredne zakonodajne cilje, povezane z uvedbo spornega predmeta v osnovnih in srednjih šolah, Norveška ni v zadostni meri poskrbela, da bi bile informacije in znanje, vključeno v učni načrt, posredovano na objektiven, kritičen in pluralen način v skladu z namenom iz 2. člena 1. Protokola.« (§ 102)

74Mnenje, ki je ostalo v manjšini, je izpostavilo pomen dejstva, da je v norveški družbi navzoče vse večje število pripadnikov različnih narodnosti in verskih prepričanj, kar kliče po vključujočih ukrepih, vključno z enotnim poučevanjem religije in etike v šolah, in dejstva, da je 86 % prebivalstva članov državne cerkve, kar je odraz večstoletne zgodovine Norveške. Ta vidik se mora odraziti v učnem načrtu, ki pa mora biti hkrati vključujoč in širok. Dejstvo, da ima evangeličanska luteranska cerkev po ustavi položaj državne cerkve, ni v nasprotju z zahtevami Konvencije. Zahteva po pluralnosti demokratično izvoljeni politični večini ne preprečuje, da bi dala javno priznanje določeni veroizpovedi in da bi bila predmet javnega financiranja, urejanja in nadzora. Zakonska določba, po kateri je izhodišče poučevanja krščanstvo, ne daje predmeta stroge krščanske drže. Iz naslednjih določb je jasno, da naj predmet pomaga dati učencem krščansko in moralno vzgojo le ob soglasju in sodelovanju staršev, da ne sme biti podan v smislu oznanjevanja vere in da je učitelj dolžan predstaviti vse različne vere in filozofije z vidika njihovih značilnosti ter pri celotnem pouku, vključno z aktivnostmi, kot so molitve, učenje verskih besedil na pamet in sodelovanje v igrah z versko vsebino, dolžan uporabiti ista pedagoška načela. Posredovanje znanja o krščanstvu in drugih svetovnih verah in filozofijah služi skupnemu namenu: spodbujanju razumevanja, spoštovanju in sposobnosti za vzpostavljanje dialoga med ljudmi različnih pogledov in prepričanj. Pojem znanja gre z roko v roki z vzajemnim razumevanjem in spoštovanjem ter z multikulturnim dialogom. Cilj spodbujanja in spoštovanja vrednot vključuje ne le krščanske, ampak tudi humanistične vrednote, to pa se odraža tudi v učnem načrtu. Po stališču manjšine pravni okvir ne vključuje kvalitativnih razlik med poučevanjem krščanstva in ostalih veroizpovedi in filozofij. Določba, ki omogoča oprostitev od pouka, predstavlja ustrezno možnost za starše nekrščanske veroizpovedi ali drugačnega prepričanja. Ni nerazumno pričakovati od staršev, da bodo seznanjeni s potekom pouka, niti ni neobičajna ali pretežka zahteva po utemeljitvi zahteve za oprostitev. Ni neobičajno, da državni organi zahtevajo določene informacije, vključno s tistimi, ki so občutljive, osebne narave, ko želijo doseči izjemo od splošne obveznosti. Zahteva po navedbi razlogov je namenjena izključno z namenom, da omogoči šoli presojo, ali starši razumno menijo, da pouk predstavlja izvrševanje ali pripadnost k drugi veri ali življenjski filozofiji, tega pa ni mogoče enačiti z zahtevo po razkritju njihovega prepričanja. Konvencijska določba namreč ne vključuje mnenj in idej, ampak se nanaša na poglede, ki dosegajo določeno stopnjo tehtnosti, resnosti, povezanosti in teže, kot je bilo navedeno v zadevi Valsamis proti Grčiji. »V luči teh razmislekov ureditev delne oprostitve ne predstavlja pretiranega in nerazumnega bremena za starše, ki želijo prositi za oprostitev, ki bi šla prek meja polja presoje, ki gre državi po 2. členu 1. Protokola, razumljenega v luči 8. in 9. člena Konvencije.« Manjšinsko mnenje je izpostavilo določbo, po kateri mora šola v največji možni meri poiskati rešitve za lažje diferencirano poučevanje v okviru učnega načrta, v zvezi s katero podzakonski akt določa dolžnost učitelja, da v sodelovanju s starši uporabi fleksibilen pristop, ki naj upošteva verska ali filozofska nagnjenja staršev in vrsto aktivnosti. Za številne aktivnosti (npr. molitev, petje, cerkvena služba) je predlagana navzočnost namesto vključitve v aktivnosti, kar je skladno s temeljno idejo po omejitvi na posredovanje znanja. Država je po mnenju manjšine »pri izpolnjevanju nalog na področju vzgoje in izobraževanja upoštevala, da so informacije in znanje, vsebovani v učnem načrtu za predmet Krščanstvo, religija in filozofija, posredovani na objektiven, kritičen in pluralen način. Ni mogoče reči, da je zasledovala namen indoktrinacije v nasprotju s pravico staršev do spoštovanja njihovih filozofskih prepričanj in s tem prekoračila meje, določene v 2. členu 1. Protokola.«

75V sodbi Hasan in Eylem Zengin proti Turčiji (9. 10. 2007) sta pritožnika – oče in hči, pripadnika alevitov, katerih veroizpoved se v določenih pogledih razlikuje od v Turčiji prevladujoče hanafi šole sunitov – nasprotovala obveznemu pouku verske kulture in etike v osnovnih in srednjih šolah, ki ga niso dolžni obiskovati le učenci krščanske ali judovske veroizpovedi. Sodišče je ponovilo stališča iz prej navedene zadeve in izpostavilo, da je z vidika skladnosti določene ureditve z zahtevami iz 2. člena Protokola pomembno, ali so se učenci dolžni udeleževati verskega bogoslužja ali so izpostavljeni kakršnikoli obliki verske indoktrinacije. V tem okviru je pomembno, kakšne možnosti za oprostitev obveznosti obiskovanja takega pouka so predvidene. Ugotovilo je, da učbeniki niso omejeni na posredovanje informacij o religijah na splošno (vsebujejo besedilo, ki daje napotke o glavnih načelih muslimanske vere in zagotavlja splošen pregled njihovih običajev, kot so izvrševanje vere, molitev petkrat dnevno, ramadan, romanje, pojem angelov in nevidnih bitij, vero v onstranstvo ipd.), da se morajo učenci naučiti na pamet več sur korana in dnevne molitve ter narediti izpit iz teh vsebin. Okoliščina, da je dana velika prednost poznavanju islama kot ostalih ver in filozofij, sama po sebi glede na to, da je islam večinska vera v Turčiji, ne pomeni odstopa od načel pluralnosti in objektivnosti, ki bi pomenil indoktrinacijo. Glede na vsebino predmeta je razumno sklepati, da ta pouk vpliva na mišljenje otrok. Upoštevaje nesporno dejstvo, da ima alevizem globoke korenine v turški družbi in zgodovini in da mu pripada znaten del turškega prebivalstva, na drugi strani pa se razlikuje od sunitskega razumevanja islama, ki se poučuje v šolah, pri tem pa otroci niso poučeni o verskih in obrednih posebnostih te vere, ampak le o življenju in filozofiji dveh oseb, ki sta imeli največji vpliv na oblikovanje te verske skupnosti, in še to šele v devetem razredu (tj. po petih letih pouka iz tega predmeta), tak pouk ne ustreza kriterijem objektivnosti in pluralnosti. Ker postopek odjave ne zagotavlja ustreznega varstva staršev, ki lahko legitimno menijo, da lahko predmet povzroči pri njihovih otrocih konflikt zaupanja med šolo in njihovimi vrednotami. Četudi je možnost odjave predvidena tudi za druge – in ne le za pripadnike krščanske in judovske veroizpovedi –, je to povezano s težkim bremenom in nujnostjo razkritja svojih verskih ali filozofskih prepričanj.  

76Po stališču sedemčlanskega senata Sodišča predstavlja tudi izobešanje razpel v državni šoli kršitev pravice staršev do zagotavljanja vzgoje in izobraževanja v skladu s svojimi verskimi in filozofskimi prepričanji (Lautsi proti Italiji, 3. 11. 2009). K dotedanjim stališčem, (1) da mora biti spoštovanje prepričanj staršev v kontekstu izobraževanja sposobno zagotoviti odprto šolsko okolje, ki spodbuja vključenost in ne izključenosti, ne glede na otrokovo družbeno ozadje, verska prepričanja ali etnični izvor, (2) da šole ne smejo biti prostor za oznanjevanje, ampak morajo biti prostor srečevanja za različna verska in filozofska prepričanja, kjer se imajo otroci možnost učiti o njihovih prepričanjih in tradicijah, (3) da mora država pri izvrševanju svojih nalog na področju izobraževanja poskrbeti, da bodo informacije in znanje, vključeni v učne načrte, posredovani na objektiven, kritičen in pluralen način, (4) da je meja, ki ne sme biti prekoračena, indoktrinacija, ki bi jo bilo mogoče videti kot nespoštovanje verskih in filozofskih prepričanj staršev in (5) da spoštovanje verskih prepričanj staršev in otrok vključuje pravico verovati in pravico ne verovati, je drugi senat dodal, da dolžnost države, da ostaja nevtralna in nepristranska, ni združljiva z njeno pristojnostjo za presojo legitimnosti verskih prepričanj ali načina njihovega izražanja. V kontekstu izobraževanja mora nevtralnost zagotavljati pluralnost. Iz teh zahtev izhaja dolžnost države, da se v prostorih, kjer so osebe odvisne od nje ali kjer so posebej občutljive, vzdrži tudi posrednega vsiljevanja prepričanj. V ozir je treba vzeti naravo verskega simbola in njegov vpliv na otroke, ko še posebej v deželah, kjer velika večina prebivalstva izraža pripadnost eni veroizpovedi, izkazovanje običajev in simbolov te vere brez omejitev glede na prostor in način lahko predstavlja pritisk na učence, ki ne pripadajo tej veroizpovedi. Po stališču sodišča je med več pomeni razpela verski pomen prevladujoč. Prepričanje pritožnikov je dovolj resno in dosledno, da lahko navzočnost razpela razumejo kot nezdružljivo z njim in da njihovo razumevanje, da je obešenje razpel znak, da se je država postavila na stran katolicizma, ni arbitrarno. Ker ni možno, da otroci razpel v učilnicah ne bi opazili, je v kontekstu javnega izobraževanja nujno razumljena kot sestavni del šolskega okolja. Zato ga je mogoče opredeliti kot »močan zunanji simbol«. Navzočnost razpela otroci vseh starosti zlahka razumejo kot verski simbol, kar vzbuja v njih občutek, da odraščajo v šolskem okolju, ki ga označuje določena vera. To je za otroke drugih veroizpovedi, in še posebej, če pripadajo verski manjšini, čustveno moteče. Negativni vidik svobode vere ni omejen na odsotnost bogoslužja ali verske vzgoje, ampak zajema tudi prakse in simbole, ki izražajo prepričanje, vero ali ateizem. Negativna pravica, ki izraža prepričanje, in kjer so drugače misleči postavljeni v položaj, ko se od tega ne morejo ločiti, ne da bi zahtevalo od njih nesorazmerne napore ali odpoved, zasluži posebno varstvo v državi. Sodišče ni videlo argumentov v prid trditvi, da izobešanje simbola v učilnicah državnih šol, ki je v razumni zvezi s katoliško vero kot prevladujočo vero v državi, služi pluralizmu v izobraževanju kot bistvenem elementu za ohranitev demokratične družbe v smislu Konvencije. Obvezno izobešanje simbolov določene veroizpovedi pri izvrševanju pristojnosti države omejuje pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnimi prepričanji in pravico otrok verovati ali ne verovati. Tako ravnanje ni združljivo z dolžnostjo države, da pri izvrševanju pristojnosti, še posebej na področju izobraževanja, spoštuje nevtralnost.

77Veliki senat je v sodbi 18. 3. 2011 z večino petnajstih sodnikov proti dvema zavzel  nasprotno stališče. Izhajal je iz ugotovitev, (1) da je križ predvsem verski simbol, morebitni drugi pomeni pa za odločitev niso pomembni, (2) da ni bilo dokazano, da bi izobešanje verskega simbola v učilnicah lahko vplivalo na učence in zato ni možno razumno zatrjevati, da vpliva ali da ne vpliva na mlade ljudi, katerih prepričanja se šele oblikujejo, in (3) da je pritožnica v izobešanju križev v šoli, ki sta jo obiskovala njena otroka, lahko videla pomanjkanje spoštovanja države do njene pravice zagotavljati vzgojo in izobraževanje v skladu z lastnim prepričanjem, vendar pa njeno subjektivno dojemanje ne zadostuje za ugotovitev kršitve 2. člena.  Zavzelo je stališče, da države tako pri organiziranju šolskega okolja kot pri določitvi in načrtovanju učnih načrtov uživajo polje presoje, ko usklajujejo svoje pristojnosti na področju vzgoje in izobraževanja in pravico staršev, da zagotavljajo vzgojo in izobraževanje v skladu z lastnimi prepričanji. Sodišče je te odločitve države dolžno spoštovati, razen če vodijo k oblikam indoktrinacije.

78Predpisano izobešanje križev po stališču Sodišča pomeni sicer večjo vidnost večinske veroizpovedi v šolskem okolju, vendar pa to samo po sebi še ne predstavlja indoktrinacije (sklicevalo se je na stališče v zadevah Folgerø in Zengin, kjer večji poudarek, dan večinski veroizpovedi v okviru pouka o verstvih oziroma verskega pouka, sam po sebi ni prepovedan). Argumenti, ki jih je navedlo, so naslednji: (1) križ na stenah je v svojem bistvu pasiven simbol in zato ne more imeti vpliva na otroke, ki bi bil primerljiv z didaktičnim pogovorom ali udeležbo pri verskih aktivnostih; (2) navzočnost križev ni povezana z obveznim poukom o krščanstvu; (3) Italija je vzporedno odprla šolsko okolje tudi za druge veroizpovedi; v šolah ni prepovedano nositi naglavnih rut, drugih simbolov ali oblačil z versko vsebino; na razpolago so alternativne možnosti za šolanje, skladno z navadami manjšinskih veroizpovedi; začetek in konec ramadana se pogosto praznujeta v šolah; verski pouk je možno organizirani v šolah za vse priznane veroizpovedi; nobenih podatkov ni, da bi bile oblasti netolerantne do otrok drugih veroizpovedi, do neverujočih otrok ali otrok drugačnih prepričanj, niti pritožnica ni zatrjevala, da bi navzočnost križev v učilnicah vzpodbujala poučevanje v smeri oznanjevanja vere ali da bi otroka doživela tendenciozno sklicevanje učitelja na navzočnost križa v učilnici; 4) pritožnica je v celoti ohranila možnost, da kot mati svetuje otrokoma, ju poučuje in usmerja v skladu s svojimi filozofskimi prepričanji in tako izvršuje svojo naravno funkcijo vzgojiteljice. Z odločitvijo za ohranitev križev v učilnicah državnih šol je država ostala v mejah polja presoje, ki je dan državam v kontekstu njihove obveznosti, da pri izvrševanju funkcij na področju vzgoje in izobraževanja spoštuje pravico staršev, da zagotavljajo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojimi verskimi in filozofskimi prepričanji.

79Sodnik Malinverni, ki se mu je pridružila sodnica Kalaydjieva, je v odklonilnem ločenem mnenju izpostavil, da učinkovito varstvo svobode vere in pravice do izobraževanja zahtevata, da je država pri organiziranju šolskega okolja dolžna ohranjati strogo versko nevtralnost. V okviru obveznega šolanja otrokom ne sme proti njihovi volji in ne da bi jim bila dana možnost, da se temu izognejo, vsiljevati verskih simbolov, s katerimi se ne identificirajo. Država je dolžna zagotavljati vzdušje strpnosti in vzajemnega spoštovanja med prebivalstvom ter vse moči usmeriti k vzpodbujanju pluralnosti v izobraževanju kot temeljni značilnosti demokratične družbe v smislu Konvencije.

80V sodbi Grzelak proti Poljski (15. 6. 2010) je zavrnilo očitek kršitve obravnavane določbe, ki je temeljil na trditvi, da bi morala država ob verouku organizirati tudi pouk etike. Navedlo je, da se obstoječi poljski model bistveno razlikuje od norveškega: pouk verouka in etike je organiziran vzporedno za vsako veroizpoved v skladu z njenimi načeli in prepričanji in vsak za tiste učence, ki želijo tak verouk obiskovati. Odločitev sprejmejo starši, šola pa je dolžna organizirati verouk oziroma pouk etike, če je zanj zainteresirano določeno minimalno število učencev. Ponovilo je stališče, da je odločitev o tem, ali bo verski pouk organiziran v javnih šolah in kakšna bo njegova vsebina, v polju presoje države članice. Mejo določa le prepoved indoktrinacije.