Metoda Orehar Ivanc, 2011

22Število zadev, v katerih je Sodišče zavzelo stališče o vsebini in mejah pravic iz 9. člena EKČP, je v zadnjih desetih letih v primerjavi z obdobjem pred tem znatno naraslo, a je ta porast prej mogoče pripisati povečanju števila držav članic kot raznovrstnosti vprašanj, s katerimi se je soočilo. Sodišče je utrdilo načelna stališča o vsebini pravic iz 9. člena, ki jih je glede individualnega vidika podalo v zadevi Kokkinakis proti Grčiji (25. 5. 1993, §§ 31 in 33), glede skupnostnega elementa v zadevi Hasan in Chaush proti Bolgariji (26. 10. 2000, § 62), glede prepovedi diskriminacije na podlagi veroizpovedi pa v zadevi Thlimmenos proti Grčiji (6. 4. 2000, § 44), po prevladujočem stališču teorije pa se teža in pomen svobode vere, ki sta ji dana v splošnih opredelitvah, premalo odražata v odločitvah o konkretnih primerih.

23Po stališču ESČP določba primarno varuje področje osebnih prepričanj in religioznih verovanj, poleg tega pa tudi ravnanja, ki so tesno povezana s tako držo, kot so bogoslužje in molitev kot vidika prakticiranja vere ali prepričanja na splošno priznan način. Ne glede na to 9. člen ne zagotavlja vedno pravice ravnati v javnosti na način, ki ga narekuje prepričanje. Pojem »praksa« v 9. členu ne pokriva vsakega ravnanja, ki je izraz vere ali prepričanja (Picon in Sajous proti Franciji z dne 2. 10. 2001, kjer sta pritožnika, lastnika lekarne, nasprotovala prekrškovni kazni za zavrnitev izdaje kontracepcijskih sredstev na podlagi predloženega recepta; Phull proti Franciji z dne 11. 1. 2005, kjer pritožniku ni bil dovoljen vstop v državo, ker kot sikh ni želel sneti turbana; Köse in 93 drugih proti Turčiji z dne 24. 1. 2006, kjer so pritožniku želeli doseči izjemo glede nošenja šolske uniforme v državnih šolah, ki je preprečevala nošenje naglavne rute, Skugar in drugi proti Rusiji, št. 40010/04 z dne 3. 12. 2009, kjer so pritožniki nasprotovali dodelitvi davčne številke). Po drugi strani je nošenje naglavne rute v več primerih opredelilo kot izraz islamske vere, posledično pa prepoved njenega nošenja kot (dopusten) poseg v pravice iz prvega odstavka 9. člena. Tako je ravnalo v primeru švicarske učiteljice v osnovni šoli, ki ji je bila izrečena prepoved poučevanja, ker pouka ni želela izvajati razkrita (Dahlab proti Švici z dne 15. 2. 2001), v primeru turške študentke, ki ji je bil prepovedan vstop v univerzitetne prostore z naglavno ruto (Leyla Şahin proti Turčiji, 10. 11. 2005), in v primeru učenk v francoski osnovni šoli, ki niso želele sodelovati pri pouku športne vzgoje, ne da bi snele naglavne rute, in so jim bile izrečene disciplinske sankcije (Dogru proti Franciji in Kervanci proti Franciji, obe 4. 12. 2008). Podobno je kot poseg v svobodo izražanja vere opredelilo izrek kazni za nošenje verskih oblačil na javnem kraju. Upoštevalo je, da so bili pritožniki pripadniki verske  skupine, ki so trdili, da jim vera narekuje sporen način oblačenja narekuje vera, in da so bili v kritičnem času pred mošejo, kjer naj bi se udeležili verskega obreda (Ahmet Arslan in drugi proti Turčiji, 23. 2. 2010, § 35).

24Razlogi za dopustnost posegov v individualni vidik svobode vere morajo biti tem tehtnejši (kar ima za posledico ožje polje presoje, ki ga uživa država), čim bolj neposreden izraz svobode vere je prizadet. V primerih, ko je posameznik dolžan razkriti versko ali drugo prepričanje, je Sodišče vselej ugotovilo kršitev 9. člena EKČP. V zadevi Alexandridis proti Grčiji (21. 2. 2008) je ponovilo stališče iz sodbe Buscarini proti San Marinu, da verska prisega odvetnika predstavlja nedopustno prisilo k razkritju verskega prepričanja. Negativni vidik svobode vere namreč vključuje pravico posameznika, da se od njega ne zahteva razkritje verskega ali drugega prepričanja in da ni prisiljen postaviti se v položaj, iz katerega bi izhajalo, da bodisi ima bodisi nima določenega prepričanja (§ 38). Kršitev negativnega vidika svobode vere je Sodišče ugotovilo tudi v zadevi Sinan Işik proti Turčiji (2. 2. 2010), kjer je presojalo dopustnost navedbe veroizpovedi na osebni izkaznici, ki so jo turški državljani dolžni pokazati na zahtevo državnega organa, zasebnega podjetja in pri opravljanju različnih formalnosti. Sodišče je kot nezadosten zavrnilo argument države, da je lahko na zahtevo prizadete osebe prostor na osebni izkaznici, namenjen navedbi verskega prepričanja, prazen. Že samo dejstvo, da mora posameznik zahtevati izbris navedbe veroizpovedi iz registra, lahko pomeni razkritje informacije, ki se nanaša na njegovo držo v razmerju do svetega. Poleg tega tudi prazen prostor na mestu v osebni izkaznici, namenjenem za navedbo veroizpovedi, ki jo je treba pokazati v uradnih postopkih, predstavlja razkritje enega od najintimnejših vidikov posameznika. Tak položaj je v nasprotju s pojmom svobode z vidika neizražanja svoje vere ali prepričanja.

25Teža negativnega vidika svobode vere je bila tudi osrednji argument v zadevi Grzelak proti Poljski (15. 6. 2010). Na Poljskem je v javnih šolah organiziran verski pouk, kot alternativa pa pouk etike. Zaradi majhnega interesa – v predpisih je kot minimalno število določeno sedem otrok –  prihaja do položaja, ko pouk etike ni organiziran niti na šoli, ki jo otrok obiskuje, niti na drugi šoli v določenem okrožju. Posledica tega je izostanek ocene iz predmeta religija/etika, kar je razvidno iz spričevala. V zadnjem obdobju se ta ocena upošteva tudi pri izračunu povprečja. ESČP je ugotovilo kršitev 9. člena v povezavi s 14. členom EKČP, ker tretji pritožnik v spričevalu ni imel ocene iz predmeta religija/etika. Sodišče je navedlo, da izostanek ocene v spričevalu ne more pomeniti kršitve prepovedi diskriminacije, če ocena predstavlja nevtralno informacijo o dejstvu, ali je otrok sodeloval pri izbirnem predmetu, ki ga ponuja šola. Glede na splošno razširjenost obiskovanja verouka pa bi razumna oseba izostanek ocene razumela kot znak, da otrok ni obiskoval verskega pouka, otrok pa bi bil verjetno označen kot oseba, ki nima verskega prepričanja. V okolju, kjer je velika večina prebivalstva ene veroizpovedi, ima izostanek ocene pri predmetu religija/etika še poseben pomen in vzpostavlja razlikovanje med tistimi, ki ocene nimajo, in tistimi, ki jo imajo. Upoštevanje ocene iz navedenega predmeta pri računanju povprečne ocene pa ima še dodaten negativen vpliv, ker bodisi preprečuje zvišanje povprečne ocene prek sodelovanja pri želenem predmetu, bodisi pomeni pritisk – v nasprotju s posameznikovo vestjo – v smeri odločitve za obisk verouka. Prečrtana beseda etika v spričevalu in poševna črta kot znak izostanka ocene iz predmeta religija/etika v spričevalu nedvoumno sporoča, da pouk etike ni bil organiziran in da otrok ni obiskoval pouka religije. Izostanek ocene iz navedenega predmeta zato ne predstavlja nevtralne informacije. Razlikovanje v položaju neverujočih, ki želijo obiskovati pouk etike, in otrok, ki obiskujejo verski pouk, iz navedenih razlogov ni razumno utemeljeno in ni vzpostavljena sorazmernost med uporabljenim sredstvom in zasledovanim ciljem.

26Strog kriterij presoje je Sodišče uporabilo tudi v primerih, v katerih je šlo za tiste vidike izvrševanja vere, ki so povezani z verskimi obredi, molitvijo ipd. Nedopustno je kaznovanje posameznikov za molitev ali opravljanje verskih obredov, čeprav ne pripadajo registrirani verski skupnosti (Kuznetsov proti Rusiji, 11. 1. 2007, in Masaev proti Moldaviji, 12. 5. 2009, § 26). Kljub pristojnosti države, da določa pogoje za vstop in bivanje v njej, sta nedopustna tudi pogojevanje podaljšanja dovoljenja za bivanje s prepovedjo izvrševanja verske dejavnosti in izgon duhovnika Jehovih prič, za katerega ni izkazano, da bi opravljal delo izven verske skupnosti ali se ukvarjal z aktivnostmi, ki ne bi bile verske narave (Perry proti Latviji, 8. 11. 2007, in Nolan proti Rusiji, 12. 2. 2009). Za nedopusten poseg v svobodo vere je Sodišče nadalje štelo prenehanje zaposlitve zaradi verskega prepričanja. Sodišče je vzpostavilo vzročno zvezo med dogajanjem pred dejansko odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter samo odpovedjo in zavzelo stališče, da pritožnica ni bila odpuščena zaradi spremenjenih pogojev za opravljanje dela, ki ga je dotlej opravljala, ampak zaradi svojega verskega prepričanja (Ivanova proti Bolgariji, 12. 4. 2007, §§ 82–86).

27Polje presoje je širše pri urejanju tistih vidikov izvrševanja vere, ki jih sicer posamezniki štejejo za izraz verskega prepričanja, vendar pa ne sodijo v ožji krog verskih obredov. Tako sodišče v prepovedi nošenja naglavne rute pritožnic ni videlo kršitve niti v primeru, ko se je ta nanašala na učiteljico, niti v primeru, ko se je nanašala na učenke oziroma študentke. Prepoved nošenja naglavne rute učiteljici otrok, starih od štiri do osem let, je po stališču Sodišča utemeljeno zaradi mogočega poseganja v verska prepričanja otrok, ki jih poučuje, drugih učencev in staršev teh otrok, ter zaradi načela verske nevtralnosti v šolah. Dejstva, (1) da je bila pritožnica glede na to, da bi v okolju, v katerem je živela, zelo težko našla drugo učiteljsko službo, kjer bi mogla nositi naglavno ruto, postavljena pred težko izbiro, (2) da v več letih poučevanja iste starostne skupine ni bilo glede nošenja naglavne rute nobene pritožbe staršev niti nadrejenih v šoli, in (3) da pritožnica ni iskala nobene prednosti zaradi zunanjega izražanja verskega prepričanja, niso bila odločilna. Pretehtala je ugotovitev, da je pritožnica poučevala otroke v starosti, v kateri so zelo radovedni in je nanje mogoče lažje vplivati kot na starejše otroke, v takih okoliščinah pa ni mogoče zanikati prozelitirajočega učinka nošenja naglavne rute, ki ga nalaga koran in ki je stežka združljiv z načelom enakosti med spoloma in torej s sporočilom tolerantnosti, spoštovanja drugih in spolne nediskriminacije, ki naj bi ga vsi učitelji v demokratičnih družbah prenašali svojim učencem (Dahlab proti Švici).

28Veliki senat je v sodbi Leyla Şahin proti Turčiji – pritožnica je bila študentka na turški univerzi – pritrdil navedenim razlogom. Potem, ko je ponovil dotedanja stališča o pomenu svoboščin iz 9. člena in izpostavil vlogo države v razmerju do različnih ver in prepričanj v družbi (§§ 104–108), je posebej z vidika nošenja verskih simbolov v izobraževalnih ustanovah navedel: “Ko gre za vprašanja, ki zadevajo razmerje med državo in verami, glede katerih so mnenja v demokratični družbi lahko zelo različna, je vloga države še posebej pomembna. To še posebej velja v primeru, ko gre za urejanje nošenja verskih simbolov v izobraževalnih ustanovah, kjer so pristopi posameznih držav zelo različni (prim. §§ 55–65 sodbe). V Evropi ni enotnega koncepta o pomenu religije v družbi, pomen ali vpliv javnega mnenja o verskem prepričanju pa je odvisen od časa in konteksta. Pravila, ki urejajo ta vprašanja, se posledično razlikujejo, izhajajoč iz tradicij posameznih držav in zahtev, ki jih nalagata potreba po spoštovanju pravic drugih in po ohranitvi javnega reda. Izbira o obsegu in obliki take ureditve mora biti zato v presoji države. Polje presoje gre z roko v roki z evropskim nadzorom tako glede pravne ureditve kot glede posameznih odločitev. Naloga sodišča je, da ugotovi, ali so ukrepi države utemeljeni in sorazmerni. Pri omejitvi polja presoje v obravnavanem primeru mora sodišče upoštevati, kaj je na tehtnici, namreč potreba po varstvu pravic drugih, po ohranitvi javnega reda in zagotovitvi družbenega miru ter dejanskega verskega pluralizma, ki je vitalnega pomena za preživetje demokratične družbe.” Sodišče je ponovilo stališča, zavzeta v zadevah Dahlab proti Švici v zvezi s sporočilom nošenja naglavne rute in Karaduman proti Turčiji glede pristojnosti univerze za urejanje izražanja običajev in verskih simbolov in za določitev omejitev o kraju in načinu takega izražanja z namenom zagotovitve mirnega sožitja študentov različnih ver in s tem z namenom varstva javnega reda in prepričanj drugih. (§§ 109–111).

29Sodišče je zavzelo stališče, da je načelo sekularnosti poglavitni razlog sporne prepovedi, da je v tem okviru, v katerem se poučujejo in v praksi uporabljajo vrednote pluralizma, spoštovanja pravic drugih in predvsem enakosti ženskih in moških pred zakonom, razumljiva želja pristojnih organov, da ohranijo sekularno naravo izobraževalnih institucij in da dopustitev religioznih oblačil, vključno z nošenjem islamske rute, štejejo za nasprotno tem vrednotam. V okviru presoje o dopustnosti posega, ki je še upoštevalo, da je sicer izražanje vere študentov v skladu z običajnimi oblikami muslimanske veroizpovedi svobodno, da je bila sporna odločitev pristojnega univerzitetnega organa posledica nemirov na univerzi, povezanih z zahtevami po dovolitvi nošenja islamskih pokrival na celotnem univerzitetnem prostoru, da je bila sporna ureditev več let predmet široke razprave v družbi, da so pristojni organi univerze v razpravi skušali rešiti nastali položaj tako, da ne bi prepovedali dostopa do univerze študentkam, ki nosijo naglavno ruto, in da po ustaljenem stališču dveh najvišjih sodišč v državi nošenje naglavne rute na univerzi ni združljivo z načelom nevtralnosti državnega izobraževanja (§§ 116–121).

30Ker so bili v zadevi Ahmet Arslan in drugi proti Turčiji (23. 2. 2010) pritožniki posamezniki, ki v nobenem pogledu niso izvrševali pristojnosti države, ker so verska oblačila nosili na javnem kraju, dostopnem vsakomur, in ne v javnih ustanovah, kjer bi lahko zahteva po nevtralnosti narekovala omejitev svobodnega izražanja vere, in ker ni bilo ugotovljeno, da bi ogrožali javni red ali izvajali pritisk na druge, je Sodišče v tem primeru – drugače kot v zadevi Leyla Şahin – odločilo, da je kaznovanje za nošenje verskih oblačil pred sodiščem predstavljajo prekomeren poseg v svobodo vere (§§ 48–52).

31Zaradi posebne omembe med dopustnimi izjemami od prepovedi prisilnega dela Sodišče (še) ni ugotovilo kršitve 9. člena v primerih kazenske obsodbe zaradi ugovora vesti v zvezi z opravljanjem vojaške službe (Bayatyan proti Armeniji, 27. 10. 2009).[1] Če je taka pravica v nacionalni zakonodaji zagotovljena, pa mora biti dana vsem ne glede na njihovo versko prepričanje. Tako je Sodišče ugotovilo kršitev 14. člena EKČP v zadevah, v katerih ni bilo ugodeno prošnji pritožnikov za oprostitev opravljanja vojaške službe iz razloga, ker niso bili člani priznane verske skupnosti (Löffelmann proti Avstriji, 12. 3. 2009, Gütl proti Avstriji, 12. 3. 2009, in Lang proti Avstriji, 19. 3. 2009), očitek kršitve pa zavrnilo v primeru Koppi proti Avstriji (10. 12. 2009), ker je zavzelo stališče, da verska skupnost, ki ji pritožnik pripada, ni zaprosila za pridobitev ustreznega statusa, niti ni izkazala, da ji tak status ne bi bil priznan.

32Stališča o kolektivnem vidiku svobode vere, ki ga je že v zadevi Hasan in Chaush proti Bolgariji (26. 10. 2000) pričelo presojati z vidika 9. člena in ne več oziroma ne samo z vidika svobode združevanja, zagotovljene v 11. členu EKČP, je Sodišče nazadnje povzelo v zadevi Mirolubovs proti Latviji (15. 9. 2009): »Ker verske skupnosti nasploh in po tradiciji obstajajo v obliki organiziranih struktur, je 9. člen treba razlagati v luči 11. člena Konvencije, ki varuje povezovanje pred vsakim neupravičenim posegom države. S tega zornega kota verska svoboda pripadnikov, ki vključuje pravico kolektivnega izražanja vere, predpostavlja, da se pripadniki svobodno združujejo, ne da bi bilo to podrejeno arbitrarnim ukrepom države. Posledično je avtonomija verskih skupnosti nepogrešljiv sestavni del pluralne demokratične družbe in kot taka predstavlja jedro varstva iz 9. člena. Načelo avtonomije prepoveduje državi, da bi naložila verski skupnosti vključitev ali izključitev določenih oseb. Hkrati nikomur ne zagotavlja vstopa v versko skupnost; v primeru doktrinarnih ali organizacijskih nesoglasij med versko skupnostjo in članom član izvršuje svobodo vere s svobodnim izstopom iz skupnosti. V demokratični družbi, kjer obstaja več religij ali več vej iste religije, se lahko pokaže potreba po določitvi ustreznih meja s ciljem uskladitve interesov različnih skupin in zagotovitve spoštovanja prepričanj vsakogar. Ne glede na to mora država pri izvrševanju svojih pristojnosti v razmerju do različnih religij in prepričanj ostali nevtralna in nepristranska; podpirati mora pluralizem in dobro delovanje demokracije. Na drugi strani 9. člen Konvencije ne nalaga državi, da zmanjšuje vlogo vere ali cerkve, h kateri zgodovinsko ali kulturno pripada njeno prebivalstvo. Razen v zelo izjemnih primerih svoboda vere v smislu Konvencije izključuje vsako presojo države o legitimnosti verskih prepričanj in o načinu njihovega izražanja. Ukrepi države, ki favorizirajo del verske skupnosti ali podreditev verske skupnosti določenemu vodstvu, ki je v nasprotju z njenimi željami, prav tako predstavljajo poseg v svobodo vere. V demokratični družbi državi ni treba sprejemati ukrepov za zagotovitev enotnega vodstva verske skupnosti. Vloga države v teh primerih ni v odpravljanju vzrokov za napetosti z odpravo pluralizma, ampak v zagotovitvi, da se nasprotujoče skupine tolerirajo. Pri svojih aktivnostih verske skupnosti sledijo pravilom, ki so po njihovem prepričanju božjega izvora. Verski običaji imajo za pripadnike pomen in vrednost svetega in jih izvršujejo osebe, izbrane v skladu z verskimi pravili. Osebnost teh ljudi je pomembno zagotovilo za celotno aktivno članstvo skupnosti, njihova udeležba v življenju skupnosti je torej poseben izraz vere in zato varovan z 9. členom.« (§ 80 c–g)

33Bistven sestavni del kolektivnega vidika svobodnega izvrševanja vere je priznanje pravne osebnosti verske skupnosti. Verska skupnost, ki nima pravne osebnosti, ne more izvrševati pravic, povezanih s tem statusom. Med temi je Sodišče izpostavilo lastništvo ali najemanje nepremičnin, imetništvo bančnih računov, najemanje uslužbencev, sodno varstvo skupnosti, članstva in premoženja. Ker po ruskem zakonu, ki je kot pogoj za pridobitev pravne osebnosti kot verske organizacije določal petnajstletno delovanje na določenem območju, pritožnica ni mogla pridobiti tega statusa, zgolj s statusom verske skupine pa ni mogla izvrševati bogoslužja, poučevati vere in usmerjati svojih članov, je Sodišče ugotovilo kršitev 9. člena, razumljenega v luči 11. člena EKČP. Samo verske organizacije imajo namreč po ruskem zakonu pravico imeti prostore za izvrševanje bogoslužja, ustvarjanje, pridobivanje in razširjanje verske literature, pravico ustanavljati izobraževalne institucije in pravico ohranjati stike za mednarodne izmenjave in konference (Kimlya proti Rusiji, 1. 10. 2009, §§ 85–86). V zadevi Metropolitanska cerkev Besarabije in drugi proti Moldaviji je posebej izpostavilo še pravico do sodnega varstva skupnosti, njenih članov in njenega premoženja (§ 118).

34Iz dolžnosti države, da zagotavlja strpnost med nasprotujočimi si skupinami, s čimer prispeva k javnemu redu, harmoniji med verskimi skupinami in k strpnosti v demokratični družbi, izvira njena dolžnost, da razišče okoliščine napada na člane verske skupnosti med molitvijo in izvrševanjem bogoslužja. Z izvrševanjem te naloge ne zmanjšuje vloge vere ali cerkve, s katero je prebivalstvo neke dežele zgodovinsko ali kulturno povezano (97 članov Gldani kongregacije Jehovih prič in štirih drugih proti Gruziji, 3. 5. 2007, §§ 132–133).

35Posegi v svobodo vere so dopustni, če imajo zakonsko podlago in če so v skladu z načelom sorazmernosti.

36Pri presoji o obstoju zakonske podlage Sodišče sledi stališčem, ki jih je izoblikovalo v zvezi s pravicami iz 8. do 11. člena EKČP. Pojem razume široko in ga presoja v vsebinskem smislu. »Zakon« je določba veljavnega predpisa, kot jo razlagajo pristojna sodišča, ki mora biti dostopna naslovnikom in v taki meri določna, da jim – če je treba ob ustreznem nasvetu – razumno omogoča predvideti posledice določenega ravnanja. Obseg predvidljivosti je v veliki meri odvisen od vsebine instrumenta, ki je predmet urejanja, področja urejanja ter števila in statusa tistih, katerih položaj ureja. Dvom o tem, ali mejni primeri sodijo v domet norme ali ne, ali dejstvo, da sta možni dve različni razlagi iste določbe, še ne pomenita, da določba ni dovolj določna. Vsak predpis je namreč predmet razlage pristojnih organov (Leela Förderkreis E. V. in drugi proti Nemčiji, 6. 11. 2008, §§ 87–88).

37Pri vprašanju zakonske podlage v zadevi, v kateri je presojalo dopustnost opozoril nemške vlade, povezanih s pojavom novih religij v nemškem prostoru v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, je Sodišče štelo, da je vlada imela zadostno podlago za sporna opozorila v ustavni določbi, po kateri je med nalogami vlade določeno posredovanje informacij v zadevah javnega pomena, ki mora v skladu z ustavno zagotovljeno svobodo vere upoštevati nevtralnost v verskih in nazorskih zadevah, in ji je prepovedano, da prikazuje versko skupnost žaljivo ali v izkrivljeni podobi (Leela Förderkreis E. V. in drugi, § 89–90). Kot vprašljivo pa je ocenilo zakonsko določbo, ki je med razlogi za zavrnitev registracije verske skupnosti določala, “če akt verske skupnosti ali njeno ravnanje nasprotuje obstoječi zakonodaji”. Ker je predpis sicer nalagal pristojnemu organu, da obrazloži svojo odločitev, vendar pa ni določal, kako natančna mora biti obrazložitev oziroma ali za zavrnitev registracije zadošča že dejstvo, da je besedilo akta v nasprotju z zakonodajo, ali pa mora biti podana vsebinska nezdružljivost namena in dejavnosti verske skupnosti z zakonom, je podvomilo, ali je dovolj določna, da preprečuje arbitrarno uporabo zakona (Svyato-Mykhailivska Parafiya proti Ukrajini, 14. 6. 2007, § 130).

38Sporni ukrep mora zasledovati legitimen cilj in biti v skladu z načelom sorazmernosti. Pri tem ni dovolj, da je potreben ali koristen, ampak je dopusten (še)le, če ga narekuje nujna družbena potreba. Cilj, ki ga zasleduje sporen ukrep, in razloge zanj mora zatrjevati država, Sodišče pa presoja, ali so ti razlogi relevantni in zadostni (relevant and sufficient) in ali temeljijo na sprejemljivi presoji ugotovljenih dejstev (Svyato-Mykhailivska Parafiya proti Ukrajini, § 139).

39Pri urejanju razmerij med državo in verskimi skupnostmi država praviloma uživa široko polje presoje. Meje tega polja so določene s potrebo po ohranitvi pravega verskega pluralizma kot sestavnega dela demokratične družbe (Mirolubovs proti Latviji, § 80 h–i). Država je upravičena preveriti, ali gibanje oziroma združenje, predvsem pri zasledovanju religioznih namenov, izvaja aktivnosti, ki so škodljive za ljudi ali za javno varnost (Leela Förderkreis E. V. in drugi, § 93), vendar mora biti pri izvrševanju pristojnosti v zvezi z varstvom posameznikov in institucij pred združenji, ki bi bila lahko nevarna, zadržana. Niti v teh primerih ne zadošča koristnost ali zaželenost ukrepov, ampak morajo biti ti prepričljivi in nujni (Scientološka cerkev proti Rusiji, 5. 4. 2007, § 75).

[1] Odločitev ni dokončna, ker je bila sprejeta v obravnavo v Velikemu senatu. Več v komentarju k 46. členu.