Matej Avbelj, 2011

13Sodbe ESČP s tega področja so vse pogostejše. Iz njih (glej Moser proti Avstriji, 21. 9. 2006, št. 12643/02) izhaja, »da je javnost postopkov namenjena varovanju strank pred sojenjem v tajnosti, brez javnega nadzora; je tudi eno od sredstev, s katerim se lahko vzdržuje zaupanje v sodišča. S tem, ko se sojenje napravi vidno, njegova javnost prispevka k cilju 1. odstavka 6. člena, ki je pošteno sojenje, katerega varovanje predstavlja enega od temeljev demokratične družbe. (glej in P. proti Veliki Britaniji, št. 36337/97 in 35974/97, § 36, ki se sklicuje na Sutter proti Švici, 22. 2. 1984, A 74, str. 12, § 26).  Toda zahteva po javni obravnavi ni brezpogojna. To izhaja že iz 1. odstavka 6. člena, ki določa, da sta »tisk in javnost lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti …, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.« Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je celo v kazenskih postopkih, kjer je javnost visoko pričakovana, treba v skladu s 6. členom občasno omejiti odprt in javen značaj postopka, da bi se, na primer, zaščitila varnost ali zasebnost prič, ali da se pri sojenju omogoči prosta izmenjava informacij in stališč. (B. in P. proti Veliki Britaniji, § 36). V [tej] zadevi je Sodišče [tudi] presodilo, da je ravnanje države, s katerim se določena vrsta primerov opredeli kot izjema od splošnega pravila javnega zaslišanja, v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena […].«

14Izjeme od načela javnosti sodnih obravnav so dopustne, »če to izhaja iz posebnih okoliščin primera« (glej Diennet proti Franciji, 26. 9. 1995, A 325-A in Martinie proti Franciji, št 58675/00). V zadevi Welke in Bialek proti Poljski, 1. 3. 2011, št. 15924/05 je ESČP poudarilo, da »sama prisotnost tajnih informacij v spisu avtomatično ne povzroči potrebe po zaprtju sojenja pred javnostjo, brez poprejšnjega tehtanja odprtosti z drugimi oblikami javnega interesa (glej še, Belashev proti Rusiji, 4. 12. 2008, št. 28617/03, § 83). Vendarle pa je bila v tem primeru izključitev javnosti nujna, upoštevaje tajnost dokazov in upravičen državni interes po pregonu z mamili povezanih kaznivih dejanj. Izključitev javnosti je bila še dodatno utemeljena s potrebo po varovanju tajnih policijskih metod preiskave, ki so bile uporabljene v pritožnikovem primeru, in z zmožnostjo pridobitve dokazov od policistov, ki so izvajali prikrite ukrepe. Še več, izključitev javnosti je treba obravnavati v luči dejstev, da so bili obrambi na voljo vsi dokazi in da je bil zagotovljen pošten postopek. Ker pritožnikov zastopnik ni nasprotoval sojenju in camera, to šteje kot pomembno dejstvo. (glej, Boyle and Ford proti Veliki Britaniji, 22. 6. 2010, št. 29949/07 in 33213/07, § 49). Poleg tega pa je imel v tem primeru sojenja in camera obtoženi [v skladu s poljskim zakonom] pravico izbrati zaupanja vredno osebo, da se udeleži sojenja.[…].«

15Sodišče je v več primerih tudi razložilo zahtevo, da se sodbe izrekajo javno. Poudarilo je, da je treba to zahtevo, kljub besedilu, iz katerega se zdi, da zahteva prebiranje sodbe na sojenju, odprtem za javnost, razlagati prožno in da so tako s 1. odstavkom 6. člena Konvencije združljivi tudi drugi načini seznanjanja javnosti s sodbo (glej Welke in Bialek proti Poljski, 1. 3. 2011, št. 15924/05, §80). »Splošno pravilo je, da je obliko javnosti, ki naj jo domače pravo daje sodbam, treba presojati v luči posebnih okoliščin zadevnih postopkov in upoštevaje cilj ter namen 1. odstavka 6. člena. Pri tej oceni je treba upoštevati celokupen potek postopkov. (glej, Pretto and Others proti Italiji, 8. 12. 1983, § 25-27, A 71; Axen proti Nemčiji, 8. 12. 1983, § 30-32, A 72; in and P. proti Veliki Britaniji, št. 36337/97 in 35974/97, § 45).

16Če je bilo sojenje zaprto za javnost, je lahko takšna tudi obrazložitev sodbe, če so bili javno razglašeni t. i. operativni deli sodbe. V zadevi Welke in Bialek proti Poljski, 1. 3. 2011, št. 15924/05, je operativni del sodbe prvostopenjskega sodišča med drugim vseboval podatke o pritožnikih, obtožbe zoper njih, pravno kvalifikacijo, odločitev o krivdi, kazni in sklep o stroških. Zato je ESČP, »upoštevaje specifične okoliščine kazenskih postopkov v tem primeru in razloge, ki so narekovali odločitev sodišč, da postopke izpeljejo in camera, [odločilo], da omejitev javnega izreka sodbe na operativne dele ne pomeni kršitve 1. odstavka 6. člena Konvencije (primerjaj in razlikuj od Raza proti Bolgariji, 11. 2. 2010, št. 31465/08, § 53).« V zadevi Sutter proti Švici, 22. 2. 1984,  A 74, str. 12, je ESČP presodilo, da je bilo zahtevi po javnosti sodbe ugodeno tako, da je vsakdo, ki je izkazal interes, lahko pregledal ali dobil kopijo celotne vsebine sodbe, ob dejstvu, da so bile najpomembnejše sodbe sodišča objavljene v uradni zbirki.