Barbara Kresal, 2002

9Glede na to, da EKČP ureja predvsem civilne in politične človekove pravice, medtem ko so temeljne socialne pravice, vključno s pravico do nastanitve, urejene v Evropski socialni listini (spremenjeni), je razumljivo, da v EKČP ni najti določbe, ki bi zagotavljala pravico do stanovanja oziroma do pridobitve stanovanja; prim. npr. X. v. Nemčija (1956, Application No. 159/56; povzeto po Baker, s. 260), v kateri je vzhodnonemški begunec – neuspešno – uveljavljal kršitev 8. člena EKČP, ker mu država ni zagotovila dostojnega doma oziroma nastanitve; prim. tudi zadevo Velosa Barreto v. Portugalska (21. 11. 1995, A 334), kjer pa je bil vidik možnosti pridobitve oziroma ohranitve stanovanja oziroma socialna funkcija stanovanja upoštevana pri presoji razmerja med lastnikom stanovanja in najemnikom z vidika kršitve 8. člena. V zadevi Mellacher v. Avstrija (19. 12. 1989, A 169) je bilo izpostavljeno vprašanje dopustnosti urejanja (zniževanja) najemnin s strani države kot ukrep socialne stanovanjske politike z vidika varstva lastnine iz 1. člena Protokola št. 1; ESČP ni ugotovilo kršitve, saj je upoštevajoč socialni vidik reguliranja najemnin (zagotavljanje lažje dostopnosti stanovanj revnejšemu delu prebivalstva) štelo, da tak ukrep zasleduje legitimni cilj v splošnem interesu. Iz EKČP torej ne izhaja obveznost države, da z aktivnimi ukrepi omogoči pridobitev primernega stanovanja, lahko pa je ta socialni vidik stanovanja upoštevan pri tehtanju nasprotujočih si interesov ob uveljavljanju konvencijskih pravic (relevantna predvsem 8. člen o varstvu zasebnosti in 1. člen Protokola št. 1 o varstvu lastnine). Kolikor posamezna država ureja aktivno stanovanjsko politiko, je pri postopkih dodeljevanja stanovanj oziroma dodeljevanja ugodnosti v zvezi s pridobivanjem stanovanja treba upoštevati 6. člen EKČP o pravici do sodnega varstva z vsemi konvencijskimi jamstvi poštenega sojenja, saj gre za odločanje o zadevi, ki je bistvenega pomena za civilne pravice posameznika.