Lovro Šturm, 2002

38Načelo enakosti določa 14. člen EKČP, ki zagotavlja uživanje pravic in svoboščin iz te konvencije (dejansko gre v skladu s sodno prakso le za pravice iz I. dela konvencije) vsem ljudem brez razlikovanja. ESČP je vsebino pojma “brez razlikovanja” definiralo na naslednji način: enakost obravnavanja je kršena, če razlikovanje ni stvarno in razumno upravičeno. V sodbi Belgian Linguistic v. Belgija iz leta 1968 (23. 7. 1968, A 6) je ESČP zavzelo načelno stališče, da 14. člen EKČP ne preprečuje vsakršnega razlikovanja v obravnavanju in uživanju pravic in svoboščin, vendar je načelo enakosti v obravnavanju kršeno, če za razlikovanje ni stvarnega in razumnega upravičenja (Berger, Volume I, s. 18). Posredno napotujejo na smisel 14. člena konvencije tudi določbe iz 1. odst. 6. člena konvencije (pravica vsakogar do poštenega sodnega obravnavanja – “fair hearing”) in iz 3. odst. 6. člena konvencije, ki v kazenskem postopku postavlja zahtevo po enakih pogojih za obremenilne in za razbremenilne priče.

39Pri definiranju pomena varovanih koristi je pomembna sodba ESČP Dudgeon v. Združeno kraljestvo z dne 22. oktobra 1981, A 45, v kateri sodišče ugotavlja, da mora biti stopnja pozornosti za presojo zahtevka o enakem obravnavanju oz. o prepovedi diskriminacije v sorazmerju s prizadetim interesom, vendar 14. člen v tem primeru ni bil kršen (Berger, Volume I, s. 162).

40Zanimivo je, da ESČP v metodološkem pogledu ni izoblikovalo modelov za presojo, ki bi se osredotočili bodisi okrog razlogov za razlikovanje ali okrog prizadetih interesov. V tem pogledu je sodišče poiskalo tretjo možnost, namreč odsotnost kakršnegakoli metodološkega okvira za argumente o zakonskem razlikovanju. Pri tem se je oprlo na široko tolmačenje zadnjega razloga za prepovedano diskriminacijo iz 14. člena, ki govori o “drugih okoliščinah” . ESČP se je pri tej interpretaciji oprlo na francosko besedilo konvencije, ki govori o drugih situacijah in je širše od angleškega besedila, ki govori o drugem statusu. Status predpostavlja določeno stabilnost ali trajnost, situacija oz. okoliščina pa se lahko spremeni v enem dnevu. Zaradi vsega tega sodišče jemlje kot zadosten razlog za uporabo 14. člena kakršnokoli stvarno razlikovanje (Macdonald et al., s. 531). Tako fleksibilno stališče je sodišču omogočilo, da je opravilo presojo tudi v primerih, ki niso izrecno opisani kot razlogi za diskriminacijo iz 14. člena. Tako je ESČP obravnavalo razlikovanja med pravniki in med drugimi poklici, med vojaki in častniki, med poročenimi in neporočenimi materami, med člani sindikatov v stavki in med člani sindikatov, ki niso stavkali, med samostojnimi poklici in nameščenci ter med britanskimi državljani v tujini, med britanskimi državljani s stalnim bivališčem v tujini, ki so v diplomatski službi, med otroki, posvojenimi v Angliji, in otroki, posvojenimi v Irski.

41Posebej zanimivo je stališče ESČP v zadevi Rasmussen v. Danska, 28. 11. 1984, A 87, saj sodišče ni smatralo za potrebno niti, da bi ugotovilo razlog za razlikovanje. Sodišče je ugotovilo, da je šlo za različno obravnavanje, kajti danski zakon št. 1960 je za očeta, ne pa za mater, določil prekluzivni rok za izpodbijanje očetovstva. Ni potrebno določiti, kaj je bilo razlog razlikovanja, kajti spisek tovrstnih razlogov v 14. členu ni izčrpen (Berger, Volume I, s. 274).

42ESČP je izoblikovalo standardno formulacijo za razmejevanje med neupravičenim in upravičenim razlikovanjem, ki je na splošno uporabna za vse primere razločevanj iz 14. člena. Tipična primera sta že omenjeni Belgian Linguistic in Marckx v. Belgija z dne 13. junija 1979, A 31 (Berger, Volume I, s. 115). To, kar sodišče šteje kot upravičen razlog pri posebnem razlikovanju, se enostavno spreminja od primera do primera in zavisi od ad hoc upoštevanja dejavnikov, ne da bi sodišče pri tem uporabilo bolj posplošene usmeritve, ki bi bile metodološko opredeljene bodisi okrog razlogov za razlikovanje ali pa okrog interesov, ki so z razlikovanjem prizadeti. Glede razmejitev med upravičenim razlikovanjem sodišče navaja: “Načelo enakega obravnavanja je kršeno (ali drugače: “razlikovanje je diskriminatorsko”), če za razlikovanje ni stvarnega in razumnega upravičenja.” Obstoj razlikovanja je treba presojati v zvezi z namenom in učinki uporabljenih sredstev in z upoštevanjem načel, ki so običajno prevladujoča v demokratičnih družbah. Za različno obravnavanje pri uživanju pravic iz konvencije ni dovolj, da se s tem zasleduje legitimen cilj. Člen 14 je kršen, kadar se da jasno ugotoviti, da ni razumne sorazmerne zveze med uporabljenimi sredstvi in cilji, ki naj bi jih dosegli. Sodišče nadalje ugotavlja, da mora prepoved razlikovanja, zato da bi bila učinkovita, zagotavljati odsotnost diskriminiranja ne samo v zakonu, ampak tudi de facto – v dejanskem izvajanju. Klasifikacija (oz. sredstvo), ki je splošno sprejemljiva, v praksi pa je dejansko naperjena zoper določeno skupino državljanov, povzroča diskriminacijo in ni dopustna.

43Definiranje ESČP vsebuje dve ključni zahtevi. Razlikovanje, ki je sprejemljivo za presojo sodišča, mora izpolnjevati dva pogoja: (a) razlikovanje mora biti stvarno in razumno upravičeno ali pa mora zasledovati legitimen namen in (b) podana mora biti razumna sorazmerna zveza med namenom in med sredstvi, uporabljenimi za dosego namena. Preizkus se uporablja za vse oblike razlikovanja in v vseh okoliščinah, postavlja eno stopnjo sodne presoje in eno dokazno breme.

44V primeru Engel v. Nizozemska z dne 8. junija 1976, A 22, ESČP izrecno postavlja sodno hipotetično domnevo s tem, ko trdi, da bi razlikovanje lahko povzročil legitimen namen, kajti nizozemski zakonodajalec bi lahko imel zadovoljiv razlog, da ga ne bi uporabil za primere, zaradi katerih je prišlo do spora (Berger Volume I, s. 75).

45V že omenjenem primeru Belgian Linguistic gre za presojo predpisa izvršne oblasti. Sodišče je ugotovilo, da belgijska vlada ni bila zavezana, da bi izbrala najboljša možna sredstva ali najmanj restriktivne alternative za dosego zakonskega namena. Sodišče je ugotovilo, da kljub svoji trdoti in strogosti podzakonski predpisi temeljijo na objektivnih kriterijih. Namen kot tak je sprejemljiv in ni naloga sodišča, da bi ugotavljalo, ali bi ga bilo mogoče uresničiti na drugačen način.

46V svojih odločbah od leta 1983 naprej ESČP ohlapneje opredeljuje zahtevano zvezo s 14. členom konvencije. V primerih Van der Mussele v. Belgija, 23. 11. 1983, A 70, 43, in Abdulaziz, Cabales in Balkandali v. Združeno kraljestvo, 28. 5. 1985, A 94, /71,  ni kot v prejšnjih primerih ugotavljalo, ali je zatrjevana kršitev v zvezi z uživanjem pravic iz 14. člena oz. ali kršitev sodi v sfero 14. člena, ampak je ocenjevalo, ali so dejstva, ki so predmet obravnave, v celoti zunaj okvira 14. člena, in če niso, so predmet nadaljnje sodne presoje (Macdonald et al., s. 583).