Miran Blaha, 2002

9Po mnenju ESČP določba 11. člena EKČP izrecno ne ščiti pravice do stavke, čeprav gre nedvomno za zelo pomembno, ne pa izključno sredstvo članov sindikata za zaščito (dosego) svojih interesov (Schmidt in Dahlstrom v. Švedska, 6. 2. 1976, A 21). Taka pravica je, tudi ob predpostavki, da bi bila varovana z 11. členom EKČP, lahko v vsakem primeru omejena z nacionalno zakonodajo. Država mora pustiti sindikatom zadostno (dovolj široko) področje delovanja za uveljavljanje interesov včlanjenih delavcev, saj bi bila sindikalna svoboda drugače iluzorna, vendar ji daje prosto izbiro sredstev za dosego tega namena.

10Sodišče se je pri tem sklicevalo na RESL, ki v okviru pravice do kolektivnega pogajanja priznava pravico delavcev (pa tudi delodajalcev) do kolektivnega delovanja v primeru interesnih sporov, vključno s pravico do stavke (4. odst. 6. člena RESL). V 6. členu Dodatka dopušča državam, da z zakonom uredijo uresničevanje pravice do stavke, pri čemer pa morajo omejitve ustrezati pogojem, ki jih RESL določa v členu G: če gre za zaščito pravic in svoboščin drugih ali za zaščito javnega interesa, državne varnosti, javnega zdravja ali morale.

11Tudi Konvencija MOD št. 87 pravice do stavke posebej ne omenja. Vendar so različni organi MOD, zlasti Odbor za sindikalno svobodo oblikovali pomembna stališča o pomenu stavke in njenem omejevanju za uresničevanje sindikalne svobode. Kot temeljno načelo je mogoče šteti stališče, da je stavka eno od bistvenih sredstev za uveljavljanje in varstvo socialnih in ekonomskih interesov delavcev. Iz tega nedvomno izhaja, da je treba pri predpisovanju in razlagi omejitev pravice do stavke postopati restriktivno (ozko). To še posebej velja za omejevanje v javnih službah in v tako imenovanih bistvenih službah, kjer lahko na podlagi subjektivnih omejitev pride tudi do prepovedi stavke. Prepoved naj bi bila dopustna le za tiste javne uslužbence, ki opravljajo funkcijo javne oblasti, drugim zaposlenim v javnih službah pa le, če gre za službe, v katerih bi prekinitev dela lahko ogrozila življenje, osebno varnost ali zdravje celotnega prebivalstva ali samo njegovega dela. Kot take Odbor za sindikalno svobodo šteje zdravstvo, oskrbo z vodo in elektriko, telefon in kontrolo letalskega prometa, ne pa na primer šolstva, transporta na splošno in mestnega prometa, bank, proizvodnje naftnih derivatov, ipd.