Odločitve ESČP
Lovro Šturm, 2002
Umetniško izražanje
15S svobodo umetniškega izražanja se je na nadnacionalnem nivoju najprej srečala Komisija v primeru Müller in drugi v. Švica dne 8. oktobra 1986, ko je obravnavala restriktivni ukrep švicarske vlade. Ta je s sklicevanjem na varstvo »javne morale« zaplenila več erotičnih slik in umetnike obsodila na plačilo denarne kazni zaradi objavljanja obscenih materialov. Komisija je opredelila umetniško izražanje in umetniško ustvarjanje: »[…] svoboda umetniškega izražanja je v demokratični družbi temeljnega pomena. Ena od tipičnih značilnosti nedemokratične družbe je namreč, da sta svoboda umetniškega ustvarjanja in kroženja umetniških del strogo omejeni. Preko umetniškega ustvarjanja umetnik ne izraža le svojega osebnega pogleda na svet, ampak tudi svoj pogled na družbo, v kateri živi. V tem smislu umetnost torej ne samo prispeva k oblikovanju javnega mnenja, temveč je tudi sama njegov izraz, kot taka pa se sooča z javnostjo o bistvenih vprašanjih svojega časa.« (ibidem, § 70) Svoboda umetniškega izražanja po mnenju Komisije ne vsebuje le svobode ustvarjanja umetniških del, temveč tudi svobodo širiti takšna dela, še posebej preko razstavljanja. Komisija je menila, da je zaplemba Müllerjevih umetniških slik ravno zaradi njihove domnevne obscenosti še posebej huda kršitev svobode izražanja, in sicer zaradi učinka, ki ga ima zaplemba iz tovrstnega razloga na svobodo razstavljanja avtorjevih slik v prihodnje.
16ESČP se je v sodbi 24. maja 1988 (A 133, § 27) sicer strinjalo s Komisijo, da je svoboda umetniškega izražanja varovana z 10. členom EKČP, torej z določbo o splošni svobodi izražanja; zapisalo je, da svoboda izražanja zagotavlja možnost vključiti se v javno izmenjavo »kulturnih, političnih in družbenih informacij ter idej vseh vrst«. Vendar pa je Sodišče kljub temu razveljavilo odločitev Komisije, ker se ni strinjalo z njeno ugotovitvijo, da zaplemba slik krši svobodo izražanja. Bilo je namreč mnenja, da je potrebno upoštevati tudi »dolžnosti in odgovornosti umetnikov in pa široko polje proste presoje na področju javne morale.« Svoje stališče je Sodišče utemeljilo: »V pravnih in družbenih sistemih držav pogodbenic ni mogoče najti enotnega evropskega koncepta morale. Pogledi, ki izhajajo iz razumevanja zahtev moralnosti, se časovno in prostorsko razlikujejo. To še posebej velja za naš čas, ki ga opredeljuje tudi daljnosežnost razvoja mnenj v zvezi z moralo. Državne oblasti so iz razloga, ker so v neposrednem in stalnem stiku s prevladujočimi vplivi v njihovih državah načeloma v boljšem položaju kot pa mednarodni sodniki, da posredujejo tako mnenje o natančni vsebini moralnih kriterijev, kakor tudi mnenje o ‘nujnosti’ določenih ‘restrikcij’ ali ‘kazni’, katerih namen je omogočiti uresničitev teh kriterijev.« (ibidem, § 35)
17Takšni odločitvi navkljub pa je ESČP poudarilo, da 10. člen EKČP varuje tudi umetniško izražanje, saj je svoboda izražanja v EKČP zagotovljena preko generalne klavzule, ki nudi vseobsegajočo zaščito področja komuniciranja. Četudi besedilo 10. člena EKČP izrecno ne navaja svobode umetniškega izražanja, pa ta člen po drugi strani tudi ne razlikuje med različnimi oblikami izražanja. Tudi umetniško izražanje omogoča sodelovanje v javni izmenjavi kulturnih, političnih in družbenih informacij ter idej vseh vrst (ibidem, § 27). ESČP je v nadaljevanju še dodalo, da – če je dodatno utemeljevanje takšne interpretacije sploh potrebno – to potrjuje tudi 2. stavek 1. odst. 10. člena EKČP, ki se nanaša na radijska, televizijska in kinematografska podjetja, torej na množična javna občila, katerih dejavnosti se raztezajo na področje umetnosti. Dodatno potrditev pravilnosti svojega mnenja je ESČP našlo še v 19. členu Mednarodnega pakta državljanskih in političnih pravic – MPDPP, ki med možnimi oblikami izražanja izrecno navaja umetniško obliko (ibidem, § 27).
18V primeru Otto-Preminger-Institut v. Avstrija z dne 20. septembra 1994, A 295-A, je neko avstrijsko kulturno združenje, ki je v javnosti promoviralo t. i. progresivne kulturne izdelke, oglaševalo svoj namen predvajati film, ki na satiričen način prikazuje določene osebe in objekte, čaščene in spoštovane s strani rimokatolikov. Avstrijske oblasti so film zasegle in kasneje prepovedale njegovo predvajanje, ker naj bi žalil verska čustva. Svoj ukrep so upravičevale s sklicevanjem na dejstvo, da bi predvajanje takšnega filma povzročilo »upravičeno ogorčenje« med katoliki, ki predstavljajo večino prebivalstva v tej regiji. ESČP se je v svoji odločbi sicer sklicevalo na primer Handyside in zaščito idej, ki »šokirajo , žalijo ali vznemirjajo« (»shock, offend or stir«), vendarle pa je kot posebno okoliščino navedlo visok odstotek katolikov v regiji, tj. na Tirolskem, ter ukrep avstrijskih oblasti odobrilo, med drugim tudi zato, ker »so ob zaplembi filma avstrijske oblasti delovale z namenom zagotovitve verskega miru v tej regiji in z namenom preprečitve, da bi se določeni ljudje počutili kot predmet neupravičenih napadov na njihova verska prepričanja« (ibidem, § 56).
19V kasnejšem primeru Wingrove v. Združeno kraljestvo z dne 25. 11. 1996, Reports 1996-V, je britanski državni organ za klasifikacijo filmov („British Board of Film Classification“) zavrnil izdajo dovoljenja za predvajanje 18-minutnega videa, ker naj bi, prav tako kot prvi primer, žalil verska čustva. Ker bi predvajanje videa brez takšnega dovoljenja v Veliki Britaniji predstavljalo kaznivo dejanje, je ESČP izhajalo s stališča, da je takšna zavrnitev izdaje dovoljenja za predvajanje predstavljala poseg v svobodo izražanja, natančneje v svobodo sporočanja.