Barbara Kresal, 2002

20EKČP ni neposredno relevantna z vidika pravice do zdravstvenega varstva iz 51. člena kot pravice pozitivnega statusa (kot eno od temeljnih socialnih pravic jo ureja Evropska socialna listina). Na posamezna vprašanja s področja zdravstva pa je vendarle posegla t. i. »dinamična« interpretacija ESČP. Najprej je treba opozoriti na prakso ESČP, ki je predstavljena pri 50. členu v zvezi s pravico do socialne varnosti, saj je enako relevantna tudi za pravico do zdravstvenega varstva. V tej zvezi je pomemben predvsem 6. člen EKČP (sodno varstvo z vsemi procesnimi jamstvi). V zvezi z zagotavljanjem ustreznega sistema zdravstvenega varstva je, v določenih ekstremnih primerih, mogoče sklicevanje na 2. člen EKČP o pravici do življenja (npr. Tavares v. Francija, 12. 9. 1991, Application No. 16593/90) – če javni zdravstveni sistem ne izpolnjuje določenih minimalnih standardov kvalitete, to lahko pomeni, da niso bili storjeni vsi ustrezni ukrepi za varovanje življenja v smislu 2. člena Konvencije). Relevanten je lahko tudi 8. člen EKČP o varstvu zasebnosti, tako z vidika spoštovanja posameznikove zasebnosti na področju zdravstva, kot tudi z vidika dopustnih omejitev pravice do zasebnosti iz razlogov varovanja zdravja po 2. odst. navedene določbe (npr. vprašanje obveznih preventivnih zdravstvenih ukrepov, kot so obvezna cepljenja ipd.). Tudi 9. člen EKČP o svobodi mišljenja, vesti in vere v 2. odst. dopušča omejevanje te pravice iz razlogov javnega zdravja. V zvezi s prepovedjo prisilnega zdravljenja sta pomembna 3. člen (prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja) in 5. člen EKČP (pravica do svobode in varnosti); v tej zvezi npr. Herczegfalvy v. Avstrija (24. 9. 1992, A 244); Winterwerp v. Nizozemska (24. 10. 1979, A 33); itd.