Odločitve ESČP
Barbara Kresal, 2002
33Temeljne socialne pravice, vključno s pravico do socialne varnosti, so na evropski ravni zagotovljene z listino ESL, medtem ko EKČP ureja predvsem temeljne civilne in politične pravice. Na podlagi »dinamične« interpretacije Konvencije ESČP, ki je postopno razvilo vsebino in obseg posameznih pravic, pa sta EKČP in praksa ESČP pomembni tudi za področje socialne varnosti. Izpostaviti je treba predvsem določbe 6. člena (pravica do poštenega sojenja) in 1. člena Protokola št. 1 (varstvo lastnine) v povezavi s 14. členom (prepoved diskriminacije), pogojno pa tudi 8. člena (pravica do spoštovanja zasebnosti in družinskega življenja), čeprav glede uspešne uporabe slednjega na področju socialne varnosti še ni relevantne prakse ESČP.
34ESČP je uporabo 6. člena EKČP postopno razširilo od »klasičnih« civilnopravnih sporov med posamezniki tudi na spore med posameznikom in državo, ko izvršuje svojo oblastno funkcijo, če je odločitev v tem sporu odločilnega pomena za civilne pravice in obveznosti posameznikov (Ringeisen v. Avstrija, 16. 7. 1971, A 13). Takšno stališče ESČP je odprlo pot tudi za vključitev pravic s področja socialne varnosti v okvir učinkovanja 6. člena Konvencije. ESČP se je srečalo s tem vprašanjem v zadevi Feldbrugge v. Nizozemska (29. 5. 1986, A 99), ko je šlo za spor o dajatvi za primer bolezni iz zdravstvenega zavarovanja. Po obsežnem tehtanju javnopravnih in zasebnopravnih elementov v tem razmerju je odločilo, da gre za civilno pravico v smislu 6. člena Konvencije, zato mora biti za spor o tej pravici zagotovljeno sodno varstvo z vsemi zahtevanimi procesnimi jamstvi. Iz prakse ESČP v tej zvezi je treba omeniti še zadevo Deumeland v. Nemčija (29. 5. 1986, A 100), kjer je šlo za pokojnino iz zavarovanja za primer nesreče pri delu; stališče je bilo potrjeno. Obe zadevi se nanašata na dajatve iz socialnih zavarovanj (social insurance). V primeru Salesi v. Italija (26. 2. 1993, A 257-E) je šlo za denarno pomoč, dajatev iz sistema socialne pomoči (social assistance); ESČP je poudarilo, da kljub določenim razlikam ni nobenih utemeljenih razlogov, da bi na dani stopnji razvoja socialne varnosti pri uporabi 6. člena Konvencije razlikovali med dajatvami iz socialnih zavarovanj in dajatvami socialne pomoči. Tudi v zadevi Schuler-Zgraggen v. Švica (24. 6. 1993, A 263) je ESČP potrdilo, da v pojem civilna pravica sodijo tako dajatve iz socialnih zavrovanj kot dajatve socialnih pomoči, torej tako prispevne kot neprispevne dajatve iz sistemov socialne varnosti. Tudi pokojninske pravice javnih uslužbencev so civilne pravice (Lombardo v. Italija, 26. 11. 1992, A 249-B; Massa v. Italija, 24. 8. 1993, A 265-B). V zadevi Schouten in Meldrum v. Nizozemska (9. 12. 1994, A 304) pa je zavzeto stališče, da tudi spori glede prispevkov za socialno varnost štejejo za spore o civilnih obveznostih in so varovani s 6. členom Konvencije. Izmed dosedanjih treh sodb ESČP, kjer je bila obtožena Slovenija, se ena nanaša tudi na področje socialne varnosti. V zadevi Tričković v. Slovenija (12. 6. 2001; Application No. 39914/98) je šlo za spor o akontaciji vojaške pokojnine; uveljavljan je bil 6. člen EKČP v zvezi s trajanjem postopka pred US. ESČP je v skladu s svojo uveljavljeno prakso sprejelo uporabo 6. člena Konvencije; odločilo je, da zatrjevane kršitve ni bilo.
35Glede uporabe 1. člena Protokola št. 1 je treba omeniti zadevo Müller v. Avstrija (7. 4. 1976, Application No. 5849/72). Šlo je za dajatve iz nacionalnega obveznega pokojninskega zavarovanja. Komisija je razvila nekaj temeljnih načel glede uporabe določbe o varstvu lastnine na področju socialne varnosti. Med drugim je poudarila, da je zaradi plačila prispevkov v sistem pokojninskega zavarovanja uporaba 1. člena Protokola št. 1 v tem primeru sprejemljiva, pri čemer varstvo lastnine obsega pravico biti upravičenec pokojninskega sistema, v katerega je oseba plačevala prispevke, ne zagotavlja pa osebi pravice do določenega zneska; vendar lahko v določenih primerih bistveno znižanje pokojnine pomeni poseg v bistvo same pravice (prim. še zadeve Application No. 7624/76, 9776/82, 10094/82, 10971/84, itd.).
36Opozoriti je treba na zadevo Gaygusuz v. Avstrija (16. 9. 1996; Reports 1996-IV), v kateri je ESČP zavzelo stališče, da dajatev iz sistema socialne varnosti sodi v okvir pojma lastnine iz 1. člena Protokola št. 1 in uživa ustrezno konvencijsko varstvo lastnine. V primeru Gaygusuz je šlo za obliko predčasne upokojitve, t. i. nujno pomoč – dajatev, do katere je pod določenimi pogoji upravičena oseba po izteku denarnega nadomestila za brezposelnost, pri čemer ne gre za tipično prispevno dajatev, ampak ima tudi značilnosti dajatev iz sistema socialnih pomoči, vendar pa se je izplačevala v okviru nosilca zavarovanja za brezposelnost. ESČP je poudarilo, da gre v tem primeru za premoženjsko pravico, zagotovljeno z veljavno zakonodajo, zato sodi v okvir 1. člena Protokola št. 1, ne da bi bilo za uporabo navedene določbe nujno le sklicevanje na povezavo med upravičenostjo do določene dajatve in obveznostjo plačila prispevkov.