Miran Blaha, 2002

15Člen 4 EKČP obravnava ločeno suženjstvo ali podložnost in prisilno ali obvezno delo. Suženjstvo pomeni, da je nekdo v celoti (pravno) last nekoga drugega, podložnost pa zajema druge manj daljnosežne oblike nadzora nad posameznikom, ki se jim ta ne more izogniti ali jih spremeniti. Prisilno ali obvezno delo pa poudarjata predvsem neprostovoljno naravo dela, ki ima praviloma začasno naravo ali pa se izvaja ob drugih obveznostih (priložnostno, postransko).

16Pritožbe zaradi kršitev prepovedi suženjstva so redke. Vlagali so jih večinoma zaporniki, vendar niso bile sprejete s sklicevanjem na točko a 3. odst. 4. člena EKČP, ki kaže na to, da Konvencija ne prepoveduje nalaganja takih obveznosti (npr. Van Droogenbroeck v. Belgija, 24. 6. 1982, A 50).

17Več pritožb se je nanašalo na zatrjevano kršitev prepovedi prisilnega oziroma obveznega dela. Predvsem je šlo za pritožbe pripadnikov posameznih poklicev (največkrat pravnikov – odvetnikov in notarjev – pa tudi drugih, npr. zobozdravnikov), ki so nasprotovali nalaganju posebnih obveznosti oziroma opravljanju poklica pod posebnimi pogoji (zastopanje revnih, znižane tarife, začasno opravljanje dela v določenem kraju). Sodišče je v zadevi Van der Mussele v. Belgija (23. 11. 1983, A 70) razlagalo pojem prisilnega ali obveznega dela v skladu z definicijo po 1. odst. 2. člena Konvencije MOD št. 29 kot »vsako delo ali službo, ki jo neka oseba opravlja pod grožnjo kakršnekoli kazni in za katero se omenjena oseba ne ponudi prostovoljno«. Naloženega dela ni mogoče šteti za prisilno delo, če ni izkazana fizična ali moralna prisila. Pri ugotavljanju, ali ima odrejeno delo obvezno naravo, pa ima (predhodno) soglasje le relativen pomen. Upoštevati je treba vse okoliščine posameznega primera, zlasti splošni interes, družbeno solidarnost in obseg običajnih državljanskih dolžnosti. Pomembno je tudi, da odrejeno delo ne presega normalnih obveznosti (dolžnosti) poklica in da obseg (količina) takega dela ni preveč obremenilen.

18V 3. odst. 4. člena EKČP so navedeni primeri, ki jih pojem prisilno ali obvezno delo ne vključuje. Izjema pod točko a za razliko od Konvencije MOD št. 29 ne zajema tudi dela zapornikov za zasebne (fizične ali pravne) osebe. Vendar je Slovenija ratificirala konvencijo MOD, zato mora upoštevati tudi v njej določene omejitve. Na drugi strani pa je EKČP širša kot Konvencija MOD št. 29, saj zajema poleg obsojencev (zapornikov) tudi vse druge oblike zakonitega odvzema prostosti, ki so navedene v 1. odst. 5. člena EKČP. Razlika med omenjenima Konvencijama je tudi pri opredelitvi omejitev glede dela ali služb vojaške narave (točka b). EKČP je širša v dveh pogledih. Ne omejuje se zgolj na obvezno vojaško službo (zadeva W, X, Y in Z v. Združeno kraljestvo, Application Nr. 3435–3438/76) in vključuje tudi službe, »ki se zahtevajo namesto obveznega služenja vojske v državah, v katerih je ugovor vesti dopusten«. Slednje sicer ne zavezuje države, da bi morale priznati ugovor vesti. Njegovo nepriznanje bi se lahko presojalo glede skladnosti z 9. členom EKČP. Prav tako pa iz te določbe ne izhaja obveznost, da bi moralo biti civilno služenje enako dolgo kot obvezna vojaška služba. Pri izjemah po točki c in d pa gre predvsem za vprašanje dejanskih okoliščin in njihovo stopnjevanje. V primeru nevarnosti ali nesreč gre za nujne in akutne primere, ko je treba preprečiti pričakovane nevarnosti ali odpraviti posledice nesreč in gre tudi za začasne obveznosti. V primeru običajnih (normalnih) državljanskih dolžnosti pa gre za manj resne in nujne situacije, kjer tudi obveznosti za posameznika ne smejo biti preveč obremenilne. Nobena od izjem seveda ni dovoljena, če pomeni diskriminacijo (14. člen EKČP).