Lovro Šturm, 2002

29V zadevi Hasan in Chaush v. Bolgarija (26. 10. 2000, Application Nr. 30985/96) je ESČP odločilo, da kriterij za presojo vprašanj glede organiziranosti in vodstva verske skupnosti ni le svoboda združevanja iz 11. člena EKČP, ampak tudi njen 9. člen. ESČP je izhajalo iz tega, da verske skupnosti po tradiciji obstajajo v obliki organiziranih struktur. Sledijo pravilom, ki so po prepričanju njihovih pripadnikov božanskega izvora. Verski obredi imajo za vernike smisel, če jih vodijo duhovniki, izbrani v skladu s pravili vere. Z 9. členom EKČP zato ni varovano le sodelovanje v življenju verskih skupnosti kot oblika izražanja vere, ampak tudi avtonomen obstoj verskih skupnosti. Ker so verske skupnosti v demokratični družbi nepogrešljiv sestavni del pluralizma, so po stališču ESČP celo osrednji predmet varstva po 9. členu. Ne da bi bil varovan organizacijski vidik življenja v skupnosti, ni mogoče varovati drugih vidikov individualne svobode vere.