Klemen Jaklič, 2002

33a) Primer Handyside Združeno kraljestvo (7. 12. 1976, A 24, p. 49) je ključni in v judikaturi ESČP največkrat citirani primer. V tem primeru je ESČP prvič opredelilo velik pomen in vlogo, ki ju ima svoboda izražanja v demokraciji in pluralni družbi. Tako je zapisalo, da je »svoboda izražanja eden od temeljev demokratične družbe, eden od temeljnih pogojev njenega napredka ter razvoja vsakega človeka. Z izjemo omejitev iz 2. odst. 10. člena, se varstvo svobode izražanja ne nanaša le na ‘informacije’ ali ‘ideje’, ki so sprejete z odobravanjem, so nežaljive ali indiferentne, ampak tudi na takšne ideje in informacije, ki žalijo, šokirajo ali motijo državo ali določeno skupino državljanov. To terja zahteva po tistem pluralizmu, tolerantnosti in širini duha, brez katerih ni ‘demokratične družbe’.«

34b) Primer Sunday Times Združeno kraljestvo (27. 4. 1979, A 30, p. 65) je tudi temeljni kamen v judikaturi svobode izražanja ESČP. Z odločitvijo v tem primeru je dalo sodišče poseben poudarek političnemu izražanju in svobodi tiska. Prav tako je sodišče razložilo v znanem primeru Lingens v. Avstrija (8. 7. 1986, A 103, p. 41–42).

35c) O koliziji med svobodo izražanja in prepovedjo spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti (in v tej zvezi z varstvom osebnega dostojanstva in časti) je Komisija odločala v primeru Glimmerveen in Hagenbeeck v. Nizozemska (11. 10. 1979, 4 EHRR 260), Purcell v. Irska ( 4. 1991, Application No. 15404/89) in npr. X v. Nemčija (1982, 29 DR 194). V vseh naštetih konkretnih primerih je dovolila omejitve svobode izražanja.

36č) Z vprašanjem svobode izražanja zaposlenih v državnem sektorju se je ESČP ukvarjalo v primeru Glasenapp v. Nemčija (28. 8. 1986, A 104). Sodišče je kljub nasprotnemu mnenju komisije odločilo, da ni šlo za kršitev svobode izražanja učiteljice, ki je bila odpuščena z delovnega mesta zato, ker se ni hotela distancirati od Nemške komunistične partije (napisala je pismo komunističnemu časopisu, s katerim je podprla politiko in nekatere ideje Komunistične partije). Po mnenju sodišča naj bi šolske oblasti učiteljičino mnenje in nazor upoštevalo le v tolikšni meri, da je lahko presodilo, ali pritožnica ima osebne lastnosti, ki so nujne za opravljanje dela učitelja. S tem pa šolske oblasti niso posegle v samo svobodo izražanja. Nesoglasno odločitev ostro kritizirajo avtorji nekaterih komentarjev EKČP (glej npr. Lester, v: Macdonald et al. (ed.), s. 475 in 476).