Goran Klemenčič, 2002

33a) Primer Halford v. Združeno kraljestvo (25. 6. 1997, Reports 1997-III) je pomemben iz dveh vidikov: (1) ESČP je v njem prvič prevzelo koncept razumnega pričakovanja zasebnosti; (2) jasno je zapisalo, da ima posameznik pravico do varovanja zasebnosti tudi na delovnem mestu in pri uporabi službenih komunikacijskih sredstev.

34»45. Nikakršnega dokaza ni, da je bilo ge. Halford kot uporabnici notranjega telekomunikacijskega sistema na policijski postaji v Merseysidu dano kakršnokoli opozorilo, da bodo klici na tem sistemu podvrženi nadzoru. Sodišče meni, da je glede teh klicev razumno pričakovala zasebnost, njeno pričakovanje pa je podkrepila še vrsta drugih dejavnikov. Kot pomočnica poveljnika je sama uporabljala svojo pisarno, kjer sta bila dva telefona, pri čemer je bil eden od njiju namenjen posebej za njeno zasebno uporabo. […]

3548. […] Dokazi upravičujejo zaključek, da je obstajala razumna verjetnost, da je klice ge. Halford iz njene pisarne nadzorovala policija v Merseysidu z osrednjim ciljem zbrati gradivo za njeno obrambo v postopku zaradi diskriminacije. Ta nadzor je pomenil ‘vmešavanje javne oblasti’ v smislu 2. odst. 8. člena.«

36b) Primer Malone v. Združeno Kraljestvo (2. 8. 1984, A 82) je pomemben, ker je v njem ESČP obseg varstva komunikacijske zasebnosti iz 8. člena EKČP razširilo tudi na dejstva in okoliščine, povezane s komunikacijo (pred tem je bilo varstvo namenjeno zgolj sami vsebini sporočila).

37»84. Kot je pravilno navedla Vlada, v register klicanih številk beleži podatke, ki jih lahko ponudnik telefonskih storitev praviloma zakonito pridobi pri preverjanju zaračunavanja telefonskih pogovorov naročniku ali pri reševanju pritožb in preiskovanju možnih zlorab storitev. Beleženje se tako že po sami naravi razlikuje od prisluškovanja linijam, kajti slednje je v demokratičnih družbah (razen, ko je upravičeno) nezaželeno in nezakonito. Vendar Sodišče ne sprejema sklepa, da tovrstni podatki, ne glede na okoliščine in namen njihove pridobitve, ne morejo sprožiti vprašanja po 8. členu. Posnetki zapisov vsebujejo podatke (odvrtene telefonske številke), ki so integralni elementi telefonskih komunikacij. Iz tega, po mnenju Sodišča, izhaja, da tudi prepustitev teh podatkov policiji brez pristanka naročnika (oz. brez sodne odredbe) prispeva k vmešavanju v zagotovljene pravice.«

38c) V primeru Huvig v. Francija (24. 4. 1990, A 176-B) je ESČP spoznalo določbe francoskega zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na prisluškovanje telefonu, za neskladne z 8. členom EKČP. Podobno je odločilo glede španske zakonske ureditve prisluškovanja telefonu v primeru Valenzuela Contreras v. Španija (30. 7. 1998, Reports 1998-V).

39Huvig v. Francija: »26. Besedna zveza ‘v skladu z zakonom’ v smislu 2. odst. 8. člena kot temeljno zahteva, da ima ukrep podlago v domačem zakonu, nanaša pa se tudi na kvaliteto spornega predpisa, ki mora biti dostopen prizadeti osebi, ta pa mora biti zmožna predvideti njegove posledice zanjo, ter v skladu z vladavino prava. […] Vdor v zasebnost je imel podlago v francoskem pravu. […]

4029. Druga zahteva, ki izvira iz besedne zveze ‘v skladu z zakonom’, dostopnost predpisa, v pričujočem primeru ne predstavlja težave. Tega pa ne moremo trditi za tretjo zahtevo po ‘predvidljivosti’ predpisa. […]

4134. […] Nikjer na primer niso definirane skupine oseb, za katere je moč sodno odrediti prisluškovanje telefona, niti narava prestopkov, ki upravičujejo tovrstno odredbo. Nič ne zavezuje sodnika, da bi časovno omejil trajanje prisluškovanja. Podobno nedoločeni so postopek za izdelavo poročil, ki vsebujejo prestrežene pogovore; varnostni ukrepi, ki naj bi skrbeli, da bi posnetki prišli nedotaknjeni in v celoti v roke obrambi in sodniku (ki bo težko preveril dejansko število in dolžino izvirnih trakov); in okoliščine, v katerih so posnetki lahko ali morajo biti uničeni in trakovi izbrisani, še posebej, če je bila preiskava proti obtoženemu ustavljena ali je bil s strani sodišča oproščen. […]

4235. Na kratko, francosko pravo, pisano in nepisano, ne določa z razumno jasnostjo obsega in načina izvrševanja pomembne diskrecije, zaupane javnim oblastem. […] G. in ga. Huvig nista uživala minimalne stopnje varstva, do katere so državljani upravičeni v skladu z vladavino prava v demokratični družbi (glej sodbo iz primera Malone, A 82). […] Zato je prišlo do kršitve 8. člena Konvencije.«

43Valenzuela Contreras v. Španija: »[…] Iz dosedanje judikature Sodišča je razvidno, da se telefonski klic iz lastnega doma šteje v okvir ‘zasebnega življenja’ in ‘dopisovanja’. Prišlo je do vdora v zasebnost s strani države. Ali obstaja v državi ustrezna pravna podlaga (‘določenost z zakonom’)? Njen obstoj še ne pomeni, da je poseg dopusten. Vdor ni bil upravičen, četudi je bil v skladu s španskimi predpisi, ki so takrat veljali. Španska pravna podlaga je premalo določna. Sodišče je menilo, da špansko pravo ne predvideva dovolj določno obsega pristojnosti pristojnih državnih organov in tudi ne opredeljuje dovolj določno potek samega izvajanja. Zato meni, ‘da gospod Valenzuela Contreras ni bil deležen minimalne stopnje pravne varnosti, do katere so državljani upravičeni v pravni državi in demokratični družbi’. […]«

44č) Pomemben je tudi primer Lambert v. Francija (24. 8. 1998, Reports 1998-V), kjer je ESČP med drugim poudarilo, da pri vdoru v zasebnost ni nobene razlike, ali gre za lastni telefonski priključek ali za telefonski priključek kakšne tretje osebe.

45d) V primeru Kopp v. Švica (25. 3. 1998, Reports 1998-II) se je ESČP opredelilo do vprašanja prisluškovanja tretji osebi, ki ni osumljena kaznivega dejanja in do vprašanja, kakšno varstvo zaslužijo telefonski klici poslovne narave v poslovni prostor ali iz poslovnega prostora (v tem primeru je šlo za odvetniško pisarno, kar je nedvomno imelo vpliv na odločitev sodišča). Prav tako je pomembna odločitev, da kršitev pravice do zasebnosti predstavlja že samo prisluškovanje, pri čemer je nepomembno, ali se pridobljeni izsledki pozneje na kakršenkoli način uporabijo.

46»50. Po mnenju Sodišča je iz pravne prakse očitno, da so telefonski klici iz poslovnih prostorov ali v poslovne prostore, kot je to odvetniška družba, zajeti s pojmom ‘zasebno življenje’ in ‘dopisovanje’ v pomenu 1. odst. 8. člena (glej med drugim Halford v. Združeno kraljestvo ter Niemietz v. Nemčija, 16. 12. 1992, A 251-B). […]

4751. Vlada je trdila, da ostaja odprto vprašanje, ali je resnično obstajalo vmešavanje oblasti v vlagateljevo zasebno življenje in dopisovanje, saj noben od posnetih pogovorov ni prišel v vednost tožilstva, vsi posnetki so bili uničeni in od njih ni bilo nikakršne koristi. […]

4853. Prisluškovanje telefonskim pogovorom predstavlja ‘vmešavanje javne oblasti’ v pomenu 2. odst. 8. člena, z izvrševanjem v 1. odstavku vlagatelju zagotovljene pravice (glej sodbo Malone v. Združeno kraljestvo, 2. 8. 1984, ter prej omenjeno sodbo Halford). Nadaljnja uporaba posnetkov nima nobenega vpliva na to ugotovitev. […]

4973. Sodišče opaža nasprotje med golim zakonodajnim besedilom, ki varuje zakoniti poklicni privilegij, ko je odvetnik nadzorovan kot tretja stranka, in dejanji, ki so sledila v tem primeru. Čeprav je pravna praksa utemeljila načelo, ki je večinoma sprejeto, da zakoniti poklicni privilegij obsega le odnose med odvetnikom in njegovimi strankami, zakon ne določa dovolj jasno, kako, pod katerimi pogoji in čigava ločnica je lahko potegnjena med izrecnimi zadevami, povezanimi z odvetnikovim delom svetovanja stranki glede postopka in tistimi aktivnostmi, ki se nanašajo na drugo kot svetovanje.«