Igor Kaučič, 2011

15Tretja faza postopka ugotavljanja odgovornosti Predsednika republike (kot tudi predsednika Vlade ali ministra) je v pristojnosti US. V tem postopku se US o vprašanjih, ki niso urejena v ZUstS, ravna po načelih kazenskega postopka, ki so določena v Ustavi in zakonu (67. člen ZUstS). Tako kot PoDZ-1 tudi ZUstS predpisuje (enake) sestavine sklepa o obtožbi in prav tako ne dopušča vložitve sklepa o obtožbi v času od razpisa volitev za Predsednika republike do razglasitve volilnih rezultatov (63. člen). US pošlje sklep o obtožbi Predsedniku republike, ki lahko nanj odgovori in opravi javno obravnavo. Na njej pooblaščeni predstavnik DZ zastopa obtožbo, pri tem pa ima seveda pravico biti navzoč tudi Predsednik Republike (64. člen ZUstS).

16Pred odločitvijo o obtožbi lahko US z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov odloči, da obtoženi do odločitve začasno ne sme opravljati svoje funkcije. Tako zahtevna večina sicer nima izrecne ustavne podlage, vendar je glede na naravo in težo ukrepa povsem ustrezna. Suspenz Predsednika republike pred sprejetjem odločitve o obtožbi, ki je po naši Ustavi fakultativen, je v nekaterih sistemih predviden celo kot obligatoren.

17V postopku odločanja o utemeljenosti obtožbe ima US na razpolago tri odločitve. Z odločbo lahko obtoženega oprosti, če ugotovi, da obtožba ni utemeljena. Če pa ugotovi kršitev Ustave ali hujšo kršitev zakona, ima na voljo dve možnosti: ugotovi zgolj utemeljenost obtožbe ali pa ugotovi utemeljenost obtožbe in odloči, da obtoženemu preneha funkcija. Edina sankcija, ki jo lahko izreče US, je torej politična – prenehanje funkcije. Posebnost postopka ustavne obtožbe je v tem, da US sicer ugotovi utemeljenost obtožbe, vendar Predsedniku republike ne izreče sankcije prenehanja funkcije kot tudi ne kakšne druge sankcije. Glede na to, da US presoja predsednikovo kršitev Ustave ali hujšo kršitev zakona, bo tako ugotovitveno odločbo US sprejelo le izjemoma. Medtem ko Ustava v 109. členu določa, da US z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov odloči samo o odvzemu funkcije, ZUstS predpisuje to večino tako za sprejem odločitve o prenehanju funkcije kot tudi odločitve o utemeljenosti obtožbe (1. in 2. odst. 65. člena ZUstS), za ugotovitev o neutemeljenosti obtožbe oz. za odločitev o oprostitvi obtoženca pa zadošča večina vseh sodnikov. Vendar ta razlaga ni enotno sprejeta, saj nekateri menijo, da z dvotretjinsko absolutno večino US sprejema vse tri odločitve (prim. Kristan, s. 49).

18Če je zoper obtoženega uveden kazenski postopek, lahko US počaka s svojo odločitvijo do odločitve v kazenskem postopku (3. odst. 65. člena ZUstS). Čeprav US ni vezano na izid kazenskega postopka, je vendarle razumljiva domneva, da bi obsodilna kazenska sodba lahko vplivala tudi na odločitev v postopku ustavne obtožbe (Kristan, s. 50 in Cerar, 1999, s. 240–241). Upoštevati je namreč treba, da je Predsednik republike odgovoren za kršitev Ustave ali hujše kršitve zakona pri opravljanju funkcije ne le pred US, temveč tudi pred rednim sodiščem. Pred slednjim je odgovoren tudi ob morebitni kršitvi Ustave in zakonov zunaj svoje funkcije. Odgovornost pred US v postopku ustavne obtožbe in kazenska odgovornost pred rednim sodiščem v kazenskem postopku se namreč ne izključujeta in tudi ne pogojujeta. Zato v tem primeru ne pride v poštev ustavno načelo ne bis in idem (31. člen). Poleg tega pa Predsednik republike nima imunitete, ki predstavlja procesno oviro za začetek kazenskega postopka.

19ZUstS določa, da v primeru, če Predsednik republike med postopkom odstopi oz. če mu preneha mandat, US ustavi postopek, vendar ga mora nadaljevati, če obtoženi ali DZ to zahteva (4. odst. 65. člena ZUstS). Za obe stranki v postopku je lahko to vprašanje pomembno iz moralnih, etičnih, političnih ali drugih načelnih razlogov, zato jima je treba omogočiti nadaljevanje postopka, v katerem naj se ugotovi utemeljenost ali neutemeljenost obtožbe. V tem primeru lahko US zgolj ugotovi (ne)utemeljenost obtožbe (sprejme ugotovitveno odločbo), ne more pa Predsedniku republike izreči sankcije prenehanja funkcije, ker je več nima.

20DZ je doslej obravnaval štiri predloge za uvedbo postopka o obtožbi (leta 1995 in dvakrat  leta 1998 zoper predsednika Vlade ter leta 2010 zoper Predsednika republike), vendar DZ nobenega od teh predlogov ni sprejel. Poleg teh je US leta 1992 US zavrglo sklep o obtožbi ministra, ker posamezen zbor tedanje skupščine ni bil legitimiran za sprožitev tega postopka (OdlUS I, 71, U-IV-127/92 z dne 22. 10. 1992, Ur. l. 52/92). Naša praksa uporabe ustavne obtožbe je v primerjavi z drugimi  ureditvami izrazito ekstenzivna.