Igor Kaučič, 2011

5DZ sprejme sklep, da se začne postopek za spremembo Ustave z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev (relativna kvalificirana večina), pod pogojem, da je v skladu s 86. členom Ustave na seji navzoča večina poslancev. Taka večina naj bi izražala zgolj strinjanje poslancev s tem, da je potrebna sprememba Ustave in da se tak predlog obravnava ter omogoči nadaljevanje postopka ustavne revizije, ne pa nujno tudi strinjanje s predlaganimi rešitvami, ki jih vsebuje osnutek ustavnega zakona. DZ je kot ustavodajalcu pridržana pravica, da samostojno odloča o spremembi Ustave, zato ga ni mogoče vezati na konkretno vsebino predloga ustavne spremembe. Za sklep, da začne postopek za spremembo Ustave, je US ugotovilo, da ta ni predpis (zato tudi ni pristojno za njegovo presojo), temveč kot postopkovni akt predstavlja zaključek prve faze postopka za spremembo Ustave (OdlUS VI, 108, U-I-176/97 z dne 10. 7. 1997).

6Ustava ne razlikuje med posameznimi pooblaščenimi predlagatelji postopka za spremembo Ustave, kar pomeni, da imajo predlogi vseh treh enako pravno moč oziroma vrednost. V Ustavi je ljudska ustavnorevizijska iniciativa posredna (indirektna), kar pomeni, da je vezana izključno na DZ, ki mora o njej odločiti. Ta mora preučiti predlog volivcev, ni pa dolžan, tako kot v primeru referendumske zahteve štirideset tisoč volivcev (90. člen Ustave), pobude sprejeti.

7V tej fazi DZ odloča le o tem, ali bo začel postopek za spremembo Ustave, medtem ko o osnutku ustavnega zakona sprejme (z večino glasov vseh poslancev) le stališča, ki naj jih Ustavna komisija upošteva pri pripravi predloga ustavnega zakona (178. člen Po DZ-1). Če DZ ne sprejme sklepa, da se začne postopek za spremembo Ustave, je ta postopek končan. Vsebinsko enakega predloga ni mogoče uvrstiti na dnevni red seje DZ (kot tudi Ustavne komisije) v isti mandatni dobi (177. člen PoDZ-1). V tem suspenzivnem roku lahko predlagatelji predložijo vsebinsko drugačen predlog, le vsebinsko enakega predloga za spremembo Ustave ni dopustno vložiti.