Odločanje DZ o obtožbi Predsednika republike
Igor Kaučič, 2011
11DZ obravnava predlog za uvedbo postopka na prvi naslednji seji, če je bil vložen najpozneje 30 dni pred to sejo, o predlogu pa mora odločiti najpozneje v 60 dneh po vložitvi predloga. V nasprotnem se šteje, da je predlog zavrnjen (3. in 4. odst. 187. člen PoDZ-1). Prekluzivni rok 60 dni sicer nima izrecne ustavne in zakonske podlage, vendar se zdi smiseln in časovno ustrezen (širše o tem Cerar, 1999, s. 245).
12PoDZ-1 zavezuje predsednika DZ, da pošlje predlog obtožbe Predsedniku republike (189. člen), ta pa lahko nanj odgovori pisno ali ustno na seji DZ (prvi odst. 190. člena PoDZ-1). Skladno s tem ima Predsednik republike glede odgovora na obtožbo štiri možnosti, in sicer: da nanjo odgovori pisno, da odgovori ustno na seji, da odgovori pisno in ustno na seji ali da sploh ne odgovori. To je skladno z načelom kontradiktornosti, ki izenačuje procesni položaj Predsednika republike s položajem predlagatelja postopka.
13Glede predlagatelja obtožbe PoDZ-1 v drugem in tretjem odst. 190. člena določa, da lahko predstavnik predlagatelja obrazloži predlog obtožbe na seji DZ in da ga lahko umakne do konca obravnave na seji DZ. V tem primeru se šteje, da predlog obtožbe ni bil vložen.
14DZ odloči o predlogu obtožbe s sklepom. Ustava in PoDZ ne predpisujeta večine, potrebne za sprejem odločitve o obtožbi Predsednika republike, temveč jo določa ZUstS. Prvi odst. 63. člena tega zakona določa, da DZ odloča o obtožbi z večino glasov vseh poslancev. Predsednika republike torej lahko obtoži samo parlamentarna večina in ne manjšina. Po naravi stvari je taka odločitev pretežno politične in manj pravne narave, zato takega sklepa ni mogoče povsem primerjati z obtožnico v kazenskem postopku. Sklep o obtožbi Predsednika republike pošlje predsednik DZ US in Predsedniku republike. Na podlagi PoDZ (191. člen) in ZUstS (2. odst. 63. člena) mora vsebovati opis očitane kršitve Ustave ali hujše kršitve zakona in predloge dokazov o očitani kršitvi. S tem sklepom DZ imenuje (izmed poslancev, ki so predlagali uvedbo postopka) tudi pooblaščenega predstavnika, ki bo zastopal obtožbo pred US.
Literatura k členu:
Cerar, Obtožba pred ustavnim sodiščem (nekatera odprta vprašanja veljavne ureditve), JU, 2, 1999, s. 235–259;
Cerar, Ustavna obtožba kot sredstvo parlamentarne opozicije, PiD, 6–7, 2010, s. 1306–1316;
Grad et al., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana 1999;
Hartmann/Kempf, Staatsoberhäupter in westlichen Demokratien, Strukturen, Funktionen und Probleme des »höchsten Amtes«, Opladen 1989;
Jarass/Pierroth, Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, Kommentar, Beck 2000;
Kaučič, Obtožba predsednika republike zaradi kršitve ustave ali hujše kršitve zakona, s. 146–155, v: Zbornik strokovno znanstvenih razprav VŠNZ, Ljubljana 1992;
Kaučič/Grad, Ustavno pravo Slovenije, Ljubljana 2008;
Kristan, Odgovornost predsednika republike (šefa države), s. 39–56, v: X. dnevi javnega prava, IJU, Portorož 2004;
Ribarič, Uveljavljanje odgovornosti predsednika republike, s. 273–285, v: 1. strokovno srečanje pravnikov s področja javnega prava, IJU, Brdo pri Kranju 1995;
Ribarič, Odgovornost predsednika republike, JU, 4, 1999, s. 583–606;
Schlaich, Der Bundespräsident, s. 523–584, v: Isensee/Kirchhof (Hrsg.), Handbuch des Staatsrechts, Band II, Heidelberg 1992;
Spath, Das Bundespräsidialamt, 4. Auflage, Düsseldorf 1990.