Aleš Galič, 2011

68Člen 22 vsebuje ustavna procesna jamstva. Tako kot pri drugih ustavnih procesnih jamstvih US ustavne pritožbe, ki vsebuje očitek o odstopu od sodne prakse, ne bo presojalo z vidika, ali je izpodbijana sodba pravilna oziroma zakonita. Ne gre namreč za ustavno jamstvo pravilne odločitve (in bi zato US moralo preizkušati, ali je sodba, ki od prejšnje sodne prakse odstopa, pravilna). Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži, kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna (OdlUS XVII, 81, Up-1631/08, Ur.l. 91/08). US zato ob presoji te kršitve ne presoja, ali so razlogi, ki jih je sodišče navedlo za odstop od sodne prakse, pravilni, oz. ali je pravilna (doslej) uveljavljena sodna praksa, ali pa je zakonito stališče sodbe, ki od sodne prakse odstopa. Iti mora le za preizkus, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen. Obravnavana ustavna zahteva ne pomeni, da bi se US pretvorilo v najvišjo instanco rednega sodstva za interpretacijo navadnega zakonskega prava in za odločanje o tem, katera od možnih razlag zakona je pravilna, ter za odločanje o tem, ali je dopustno spremeniti sodno prakso. Glede na meje preizkusa ustavne pritožbe US ni pristojno, da v primeru, ko so vse različne možne razlage zakona ustavno sprejemljive, odloča o tem, katera interpretacija zakona je pravilna. Odločanje o tem, katera razlaga zakona je pravilna, je pridržana sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, US pa lahko v te razlage poseže le, če je katera izmed njih nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Enako mora veljati tudi v primeru očitka v zvezi s spreminjanjem sodne prakse. Ni naloga US, da se izreka o vprašanjih razlage »navadnega zakonskega prava« – torej zakonskih določb, ki ne posegajo na raven Ustave. Stališče, da bi US ob očitku o odstopu od sodne prakse moralo presoditi še, ali je pravilna prejšnja ali nova sodna praksa, pa bi povzročilo prav to – Ustavnemu sodišču bi neomejeno odprlo vrata za presojo gole zakonitosti oziroma vprašanj razlage zakona, ki ne posegajo na raven Ustave. US bi si s tem privzelo položaj, da lahko prepreči spreminjanje sodne prakse, čeprav sploh ne gre za ustavnopravno pomembna vprašanja. S tem bi se US glede vseh pravnih vprašanj, glede katerih se je že izoblikovala enotna sodna praksa, pretvorilo v najvišjo instanco za preizkus pravilnosti (zakonitosti) te sodne prakse. To pa gre preko meja pristojnosti, ki jih US postavlja že Ustava. Zato je nujen sklep, da obravnavani vidik 22. člena predstavlja zgolj procesno jamstvo (tako kot tudi vsi drugi vidiki tega člena) in da gre torej le za zahtevo poudarjene, kvalificirane obrazložitve, ne pa za vprašanje, ali je »zakonita« doslejšnja sodna praksa, ali pa sodba, ki od te prakse odstopa. Tako kot je razlaga navadnega zakonskega prava naloga rednih sodišč (in je presoja njene pravilnosti izvzeta iz pristojnosti US), tako je tudi zagotavljanje razvoja navadnega zakonskega prava skozi sodno prakso naloga rednih sodišč, predvsem Vrhovnega sodišča. Od slednjega je tudi pričakovati, da se bo kakovostno bolje kot US znalo izrekati o razlagi navadnega zakonskega prava – torej prava, ki ne posega na ustavno raven – tudi glede položajev, ko gre za vprašanje, ali naj se ta razlaga spremeni.

69Samostojno pa pride tudi pri odločbah, ki odstopajo od sodne prakse, v poštev kriterij preizkusa očitne napačnosti. Neodvisno od vidika odstopa od sodne prakse namreč iz 22. člena med drugim izhaja tudi jamstvo prepovedi sodniške samovolje, ta se izraža v izdaji sodbe, ki je očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve. Ta vidik Ustavnemu sodišču pušča »priprta vrata«, da v izjemnih primerih ugotavlja tudi zgolj »golo« nezakonitost (torej napačno uporabo zakona, ki ne posega na ustavnopravno raven), vendar le, če gre za očitno napačnost kot kvalificirano obliko nezakonitosti. Ta vidik lahko US presoja v vseh primerih – torej tudi tedaj, ko ne gre za problematiko odstopa od sodne prakse.