Aleš Galič, 2011

38Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo (OdlUS XVII, 32, Up-399/05, Ur. l. 55/08). Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (OdlUS XVI, 90, Up-1266/05, l. 55/07). Sodna odločba mora biti obrazložena. Šele iz obrazložitve je namreč marsikdaj razvidno, ali je pravdno sodišče zagotovilo pošteno sojenje in je na primer spoštovalo zahtevo načela kontradiktornosti, da prouči strankine navedbe (OdlUS XVII, 30, Up-590/05, Ur. l. 53/08). Obenem sodna odločba ne sme biti nerazumljiva (kar je posledica pomanjkanja obrazložitve ali nezadostne obrazložitve; Up-147/09, Ur. l. 83/10).

39Ob tem se pravdnim sodiščem v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso bistvene ali so očitno neutemeljene (OdlUS XVII, 30, Up-590/05, Ur. l. 53/08) ali pomenijo zlorabo procesnih pravic (Up-33/98-z dne 16.2.1998), prav tako ne do navedb, ki niso dopustne (OdlUS X, 108, Up-373/97, Ur. l. 19/01). Ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo (OdlUS XVII, 30, Up-590/05, Ur. l. 53/08; gl. tudi Up-1083/06 z dne 21.6.2007).

40Standardi zahtev glede obrazloženosti so za instančna sodišča (višja sodišča in Vrhovno sodišče) nižja kot za sodišča prve stopnje (OdlUS XVII, 30, Up-590/05, Ur. l. 53/08). Ni ustavna zahteva, da bi višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev (OdlUS XVII, 30, Up-590/05, Ur. l. 53/08). Prav tako ni nedopustno, da se sodišče sklicuje na razloge iz svoje prejšnje odločbe. To velja še zlasti v primeru, ko je bila odločitev, na katero se je sodišče sklicevalo, sprejeta v predhodnem stadiju istega postopka, pritožnik pa ne navaja, da je v pritožbi ali reviziji navedel kakšne nove razloge (OdlUS XIII, 85, Up-472/02 , l. 114/04).

41Obveznost sodišča do opredelitve oziroma odgovora se nanaša tudi na argumentacijo stranke o domnevni protiustavnosti zakona, pomembnega za odločitev v zadevi. Če sodišče, ki meni, da zakon ni v neskladju z Ustavo (in ki zato ne prekine postopka ter na US ne vloži zahteve za oceno ustavnosti zakona), na resne in dovolj obrazložene argumente stranke s tem v zvezi ne odgovori, gre lahko za kršitev pravice do izjavljanja po 22. členu (OdlUS XVII, 21, U-I-275/06 in Up-811/07, Ur. l. 62/08).

42Novejša praksa ESČP. Iz pravice do izjavljanja (right to be heard) izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe, dokaze in argumente strank obravnava in pretehta, brez prejudiciranja njihove relevantnosti ((Wagner in M. W. L. proti Luksemburgu,  76240/01), 28. 6. 2007). Uveljavljeno stališče ESČP je, da iz pravice do poštenega obravnavanja po čl. 6/1 EKČP izhaja tudi obveznost sodišča, da svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazloži (Suominen proti Finski. 37801/97, 1. 7.  2003).  To je povezano z načeli vladavine prava (Kushoglu proti Bolgariji, 48191/99, 10. 5. 2007). Šele iz obrazložitve je namreč marsikdaj razvidno, ali je pravdno sodišče zagotovilo pošteno obravnavanje in pravico stranke, da se izjavi (Kuznetsov in drugi proti Rusiji, 184/02, 11. 11. 2007). Enako, če se sodišče sploh ne ukvarja s »kogentnim pritožbenim razlogom, ki bi lahko vplival na odločitev« (Luka proti Romuniji, 34197/02, 21. 7. 2009). Predpostavlja se izrecen odgovor na navedbe, ki so za odločitev sodišča bistvene (Gheorghe proti Romuniji, 19215/04), 15. 3. 2007, par. 43). Mora biti razvidno, da se je sodišče z argumenti stranke ukvarjalo in da ne ostane dvom, ali jih je morda enostavno spregledalo Yanakiev proti Bolgariji, 40476/98),10. 8. 2006, par. 71). Še posebej, če gre pri slednjih za argumente stranke, ki se nanašajo na človekove (konvencijske) pravice (Wagner in  J. M. W. L. proti Luksemburgu,  76240/01, 28. 6. 2007, par. 96). Upoštevati je treba okoliščine primera in vrsto zadeve (Hirvisaari proti Finski, 49684/99, 27. 9. 2001), prav tako obseg vlog stranke v postopku, zakonsko ureditev, tradicijo in stil pisanja in obrazložitve sodnih odločb v posamezni državi (Gorou proti Grčiji, 12686/03, 20. 3. 2009, par. 37). O (ne)obstoju kršitve je zato mogoče sklepati le ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Upoštevati je tudi treba, da je o opredelitvi sodišča glede strankine navedbe v določenih primerih mogoče sklepati konkludentno iz ostale vsebine obrazložitve. Obseg obveznosti sodišča, da se opredeli do navedb stranke glede domnevne protiustavnosti zakona, ki je podlaga za odločitev, je odvisen od nacionalnega prava držav članic. Če nacionalno pravo prepušča diskrecijo sodišču, ali bo obravnavalo tudi vprašanje skladnosti zakona z Ustavo (op. avtorja: položaj v Sloveniji ni enak), na argumente stranke v zvezi s tem ni dolžno izčrpno odgovarjati (Pronina proti Ukrajini, 63566/00, 18. 7. 2006, par. 24). Iz čl. 6/1 EKČP namreč ne izhaja pravica stranke, da bi sodišče zadevo moralo predložiti nacionalnemu ali nadnacionalnemu sodišču (npr. ustavnemu sodišču v presojo ustavnosti zakona). V postopku s pravnimi sredstvi so zahteve po obrazložitvi sodne odločbe blažje kot za odločbe sodišč prve stopnje. Če se pritožbeno sodišče strinja s pravnimi stališči nižjega sodišča, je dopustno, da se nanja zgolj na kratko sklicuje in mu ni potrebno ponovno utemeljevanje teh pravnih stališč (Jokela proti Finski, sodba z dne 21. 3. 2002, št.  28856/95), v takem primeru je tudi dopustno, da namesto lastne obrazložitve svoji odločbi le pripne obrazložitev odločbe nižjega sodišča (Estate of Nitschke proti Švedski, 6301/05) 27. 9. 2007, par. 45). V sistemu dostopa do Vrhovnega sodišča, v katerem sodišče po bolj ali manj ohlapnih kriterijih odloča, ali bo zadevo sploh vzelo v vsebinsko obravnavo (taka je po noveli ZPP-D ureditev v ZPP), se postavlja vprašanje, ali je dopustna vsebinsko tudi povsem prazna obrazložitev (po tretjem odstavku 367. c člena ZPP za obrazložitev sklepa, s katerim se predlog za dopustitev revizije zavrne, zadošča, da se sodišče splošno sklicuje na neobstoj pogojev iz 367. a člena tega zakona). US se glede tega še ni opredelilo. Pač pa se je glede tega že izreklo ESČP, ki je potrdilo, da je pri odločanju o dopustitvi dostopa na Vrhovno sodišče takšna »prazna« obrazložitev dopustna oziroma zadostna (Øvlisen proti Danski, 16469/05, sklep 30. 8. 2006, Persson proti Švedski, 27098/04, sklep 27. 3. 2008, glede odločitve House of Lords, da ne izda »leave to appeal«, ker zadeva ne izpolnjuje pogoja, da mora iti za pomembno pravno vprašanje splošnega pomena: Nerva proti Združenemu kraljestvu, 42295/98, sklep 11. 7. 2000, glede novega sistema dopuščene revizije na Poljskem Wnuk proti Poljski, 38308/05, sklep 1. 9. 2009, glede zadostnosti obrazložitve, da zadeva »nima možnosti za uspeh« in da zato ni izpolnjen pogoj za dostop do Kasacijskega sodišča: Bufferne proti Franciji, sklep. 54367/00, ECHR 2002-III in Burg in drugi proti Franciji (sklep 34763/02, ECHR 2003-II) ter glede Danske). Za pritožbo nemškega pritožnika, ki je prav tako uveljavljal, da je Zvezno ustavno sodišče njegovo ustavno pritožbo zavrnilo brez obrazložitve, pa je ESČP zgolj na kratko izreklo, da v tem ni videti kršitve jamstev iz 6. člena EKČP, Paeffgen GmbH proti Nemčiji, 25379/04 in drugi, sklep 18. 9. 2007. Če želimo doseči želen in legitimen učinek razbremenitve Vrhovnega sodišča (s čimer se to sodišče lahko v polni meri posveti zadevam, ki jih sprejme v obravnavo) ter preglednosti in sledljivosti prakse Vrhovnega sodišča, je takšen sklep tudi nujen.