Rajko Pirnat, 2011

25Ustava v 121. členu govori o »določenih« funkcijah uprave, ki se lahko z zakonom zaupajo kot javno pooblastilo, vendar jih z ničimer ne določa. ZDU-1 je v 15. členu predvidel določene omejitve pri podeljevanju javnega pooblastila, in sicer:

– če je s tem omogočeno učinkovitejše in smotrnejše opravljanje upravnih nalog, kot bi bilo v primeru opravljanja nalog v upravnem organu, zlasti če se lahko opravljanje upravnih nalog v celoti ali pretežno financira z upravnimi taksami oziroma s plačili uporabnikov, ali

– če glede na naravo oziroma vrsto nalog ni potreben ali ni primeren stalni neposredni politični nadzor nad opravljanjem nalog.

26Seveda pa lahko poseben zakon ne glede na to splošno določbo zaupa javno pooblastilu tudi v drugih primerih. To določbo je mogoče sicer razumeti kot interpretacijo izraza »določenih funkcij uprave« v sedanjem besedilu Ustave. S pravnim instrumentom javnih pooblastil se zmanjša demokratični nadzor nad izvrševanjem upravnih nalog, ki so predmet javnih pooblastil. Sredstva demokratičnega nadzora javnosti, volivcev ali prebivalcev, so zlasti namenjena nadzoru izvršilne oblasti in se nad nosilce javnih pooblastil praviloma ne raztezajo. Zato mora veljati, da upravne naloge praviloma izvaja državna uprava, kot javno pooblastilo pa se lahko zaupajo le, če se podani razlogi racionalnosti in učinkovitosti, potrebe po samoregulaciji ali zahteve po neodvisnem upravljanju določenega področja. Vendar, če so ti razlogi podani, ni videti v Ustavi nobenih omejitev glede obsega, vrste ali števila upravnih nalog, ki se lahko zaupajo kot javno pooblastilo.