Oblika in vsebina komunikacije
Goran Klemenčič, 2011
18Ob nekoliko arhaičnih pojmih, kot so »pisma« in »dopisovanje«, danes ni več sporno, da Ustava in EKČP varujejo vse oblike občil; slednja je potrebno razlagati v najširšem pomenu besede (kar je v več sodbah poudarilo tako US kot ESČP). 37. člen varuje torej poleg pisem različne druge načine in sredstva sporazumevanja, prenašanja podatkov in sporočil, npr. telefon, SMS, telefaks, elektronsko pošto ter različne nove oblike sporočanja in komuniciranja preko informacijskih sistemov (npr. telefonijo preko interneta – VoIP; različne oblike spletnih socialnih omrežij – Twitter, Facebook – če niso namenjene nedoločenemu krogu naslovnikov oziroma niso javne). Razlog, da gre za novo tehnologijo ali obliko komuniciranja, ne more biti razlog za to, da določena oblika komunikacije ne uživa varstva 37. člena. Povedano drugače: uporabljena tehnologija ni ključna za oceno, ali določena oblika komunikacije uživa ustavno varstvo, varstvo uživa vsaka komunikacija, ki ni javna in glede katere lahko oseba utemeljeno pričakuje svojo zasebnost.
19Različne oblike zvočnega in slikovnega snemanja neposredne komunikacije med dvema ali več navzočimi osebami ne spadajo v področje 37. člena. Varstvo tajnosti pisem in drugih občil je namreč po definiciji zagotovljeno sporočanju, pri katerem je uporabljeno določeno sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij na daljavo. Večje ustavno varstvo tovrstnega komuniciranja temelji namreč prav na dejstvu, da komuniciranje na daljavo poteka preko pošte oz. telekomunikacijskega oz. računalniškega omrežja, nad katerim pošiljatelj nima neposrednega nadzora in je zato komunikacija toliko bolj ranljiva pred posegi države ali nepovabljenih tretjih. V tej luči je po našem mnenju potrebno razumeti tudi obrazložitev odločbe OdlUS VI, 158, v kateri je US pri odločanju o prisluškovanju v prostoru (torej tudi o prisluškovanju neposredne komunikacije med navzočimi osebami) in prikritih preiskovalnih ukrepih nasploh večkrat uporabilo tudi 37. člen. Omenjenega člena s stališča primerjalne, jezikovne in namenske razlage ni upravičeno razlagati kot splošnega »protiprisluškovalnega« člena; v tem primeru je potrebno uporabiti določbe o splošnem varstvu človekove zasebnosti iz 35. člena in v določenih primerih (če gre npr. za prisluškovanje ali snemanje v zasebnem prostoru) tudi 36. člen.
20Oblika in vsebina občevanja ni pomembna; varovano je pošiljanje pisnih, zvočnih in slikovnih sporočil kot tudi kakršnihkoli predmetov (npr. paketov), pomembno je, da ima »pošiljka« sporočilno vrednost za osebi, udeleženi v komunikaciji.
Ni nujno, da se za prenos pisma, pošiljke ali sporočila uporabi javna pošta ali javno telekomunikacijsko omrežje, oziroma da je udeleženec komunikacije lastnik omenjenega sredstva. Glej npr. sodbo ESČP Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-111), kjer je sodišče odločilo, daje imela policistka pri uporabi službenega telefona pravico do pričakovanja zasebnosti. 37. člen se torej brez dvoma nanaša tudi na oblike sporočanja preko tujih in zaprtih (tele)komunikacijskih sistemov (službeni telefoni, interna e-pošta v državnih ustanovah in večjih podjetjih).
Literatura k členu:
Agre/Roienberg (ed.), Technologv and Privacv, The New Landscape, The MIT Press, Cambridge 1998;
Burkell, ‘Deciding for Ourselves: Some Thoughts on the Psychology of Assessing Reasonable Expectations of Privacy’, Canadian Journal of Criminology & Criminal Justice 50 (3) 2008;
DeCew, In pursuit of Privacv – Law, Ethic and the Rise of Technologv, Corncll Universitv Press 1997;
Jenull, Preiskovanje komunikacijske zasebnosti, PP 10/15, 2009;
Jordan, Decrypting the Fourth Amendment: Warrantless NSA Surveillance and the Enhanced Expectation of Privacy Provided by Encrypted Voice over Internet Protocol, Boston College Law Review, maj 2006;
Kovačič, Nadzor in zasebnost v informacijski družbi, FDV 2006;
Makarovi, Ustavno varstvo zasebnosti komunikacijskih naprav v inšpekcijskih in prekrškovnih postopkih, Zbornik 6. dnevov prekrškovnega prava, GV 2011;
Podpečan, Veliki brat je v vaši pisarni, PP 19, 2007;
Schoeman, Privacv and Social Freedom, Cambridge Universitv Press, 1992;
Solove, Reconstructing Electronic Surveillance Law, George Washington Law Review 72, 2004;
Solove, Understanding Privacy, Harvard University Press, 2008;
Teršek, Ustavnopravna analiza razmerja med 35. in 37/2. členom Ustave RS , PP 10, 2003;
Trechsel, Human Rights in Criminal Proceedings, Oxford University Press 2006;
Vuksanović, Nekateri aktualni problemi komunikacijske zasebnosti, Nadzor telekomunikacij, PP, 26/33;
Zalar, A.: (Tele)komunikacijska zasebnost v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice, PP 14, 2000;
Zupančič B. M. et al., Ustavno kazensko procesno pravo, 3. izdaja, Ljubljana 2000;
Žirovnik, (Ne)potrebnost stranskih žrtev pri zakonitih posegih v (tele)komunikacijsko zasebnost, PP 23, 2010.